Neodločno prelaganje odločanja sem ter tja ne pomaga nikomur. Ne otroku. Še posebej pa ne staršem. Ker je ena od temeljnih nalog starševstva, da se je včasih treba odločiti. Tudi če odločitev ni popolna. Ker je največkrat tudi nepopolna odločitev boljša od ne-odločitve.

Ena od stvari, ki si jih starši najbolj želimo je svojemu otroku omogočiti najboljše. Čim več. Največ. Težava? Kadar v želji otrokom omogočiti čim več, prenatrpamo njihov (in svoj) popoldanski urnik do onemoglosti.