Učenje je proces, ne enkratna predstava. Ocene so povratne informacije, ne pa cenitev otrokove vrednosti. So pomembne, a niso edina pomembna stvar v otroštvu in mladosti. Če ocene postanejo valuta za merjenje njihove vrednosti, se otroci ne naučijo ceniti učenje – naučijo se zbirati točke in izogibati izzivom.

Otroci odraščajo v kulturi, ki jih stalno ocenjuje, razvršča in primerja. Po drugi strani neprestano poslušamo, da lahko s pretiranimi pohvalami otrokom naredimo več škode kot koristi. Drži kot pribito. Ampak v resnici otroci ne potrebujejo manj priznanj in pohval. Tisto, kar potrebujejo, je trezno, iskreno, resnično, zasluženo, uravnoteženo priznanje — tudi (in predvsem) za vsakdanji trud in male korake.