• Kristijan Musek Lešnik

Kako bi bilo, če bi zaupali učiteljem, v šolah pa se namesto z norimi več ukvarjali z dobrimi ljudmi

Ob aktualni peticiji, ki poziva k spreminjanju šolskega sistema (na slabo argumentiran način, ampak o tem kdaj in kje drugje), se mi zdi pomembno spregovoriti o nekaterih stvareh, ki jih v peticiji ni:

  1. o neverjetno nizki stopnji zaupanja v učitelje, ravnatelje in šole,

  2. o tem, zakaj v šolah veliko več časa porabimo za nore kot za dobre ljudi (učitelje, učence in starše),

  3. o tem, koliko krivde za zgornji točki nosijo v svojih bisagah učitelji.

O zaupanju. Zaupanje do učiteljev v Sloveniji je na boleče nizki ravni. Krivcev za to je več. v

  • Država, ki že vrsto let učitelje razume kot uradnike, ne pa kot avtonomne intelektualce in jim ne zaupa do te mere, da do potankosti standardizira, vkaluplja, normira in meri njihovo delo (pri tem pa ne razume, da se učiteljeve srčnosti, empatije in še marsičesa, kar odlikuje vrhunske učitelje, ne da zajeti v pravilnike in meriti).

  • Sistem, ki preganja ravnatelja, ko zaščiti žrtev nasilja in v katerem so nasilneži bolje zaščiteni kot njihove žrtve.

  • Tisti, ki namesto stotin lepih in dobrih zgodb v javnost dosledno širijo vsako slabo, gnusno, ekscesno s šolo povezano vest; ali pa javno podobo učiteljev oblikujejo le takrat, ko sindikat grozi s stavko.

  • Nekateri starši, ki posamezne slabe izkušnje posplošujejo čez vse slovensko učiteljstvo.

  • Šolska politika, ki bi lahko naredile dosti več za to, da bi se v učilnicah res znašli najbolj srčni ljudje s pedagoškim erosom.

Velik krivec za to, da so deležni nizke ravni zaupanja so seveda tudi sami učitelji, ker tiho in sklonjenih glav dopuščajo vse tisto, kar sem naštel višje (ampak o tem nekaj pozneje).


O ukvarjanju z napačnimi ljudmi. Ko se pogovarjam s starši, beseda marsikdaj nanese na grozne in slabe učitelje; po nekaj besedah se navadno izkaže, da gre za eno slabo izkušnjo z eno učiteljico ali učiteljem. A jo posplošujejo. Ker se s tistim enim slabim učiteljem ukvarjajo veliko več kot z vsemi ostalimi skupaj, zanje počasi postane generičen »učitelj«. Na drugi strani je zrcalna slika. Ko se pogovarjam z učitelji, beseda hitro nanese na nemogoče starše iz nočnih mor; po nekaj besedah se izkaže, da gre pravzaprav za slabe izkušnje z nekaj starši. A jih posplošujejo. Ker se hočeš-nočeš s tistimi nekaj starši ukvarjajo veliko več kot z vsemi ostalimi skupaj, zanje počasi postanejo generični »starši«. V obeh primerih se eni in drugi s »problematičnimi« ukvarjajo dosti več kot pa z odličnimi učitelji in konstruktivnimi starši, čeprav je slednjih velika večina.

Ko se z enimi in drugimi pogovarjamo malo več, pridejo običajno do številke 10 odstotkov. Starši imajo običajno slabe izkušnje s približno 10% učiteljev (malo dol, malo gor), učitelji pa s približno 10% staršev (malo gor, malo dol). Ocenjeno čez palec se eni in drugi večino časa, ko razmišljajo o učiteljih in starših, ukvarjajo z 10 odstotki teh. Ta ocena se mi kot psihologu zdi zanimiva, ker se ujema s pojavnostjo motenj osebnosti v populaciji, raziskave sicer navajajo različne podatke, ampak v povprečju se delež ljudi z motnjami osebnosti v populaciji vrti okrog 10%. Kaj to pomeni? Pomeni, da bo sleherni otrok tekom devetletke naletel na vsaj enega toksičnega učitelja; da ima sleherni učitelj v povprečnem slovenskem razredu opravka s 4 do 5 toksičnimi starši ter 2 do 3 učenci, ki že imajo nastavke potez iz katerih se bo pozneje razvila toksična osebnost. Z drugimi besedami: ocenjujem, da pri učiteljih, s katerimi imajo starši največ težav in pri starših, s katerimi imajo največ težav učitelji, velikokrat ne gre za to, da bi se nam zdeli moteni, pač pa mnogi med njimi to čisto zares SO.

To seveda pomeni hudo težavo. Ker pri ljudeh z motnjami osebnosti velja eno samo pravilo za ohranjanje duševnega in telesnega zdravja: čim prej in čim dlje od njih. A to velikokrat težko naredimo že v zasebnih odnosih. V šoli pa sploh ne gre: ker TA učitelj uči mojega otroka, ker je ta OTROK v mojem razredu, ker je ta STARŠ v mojem razredu, ne morem kar tako stran od njega. Moramo se ukvarjati z njimi, obenem pa težav z njimi ne moremo učinkovito reševati, ker smo del šolskega sistema, ki je del širše družbe, v katerem so norci bolje zaščiteni kot kočevski medvedi in imajo več pravic kot njihove žrtve.

Zakaj za teh 10% ljudi porabimo neproporcionalno ogromen del svojega časa in energije? Ker se želimo z njimi pogovarjati in reševati težave, tako kot smo jih vajeni reševati v vseh drugih odnosih. V zdravih odnosih z zdravimi ljudmi to deluje. Ampak toksični ne želijo reševati težav, oni jih nimajo, imajo jih vsi drugi. Žene, je prepričanje, da imajo prav in potisk, da to pokažejo celemu svetu. Več kot se ukvarjamo z njimi, bolj so prepričani v svoj prav. Več kot se ukvarjamo z njimi, večkrat bodo trkali na naša vrata.


So torej res učitelji in starši grozni? Ne niso. Žal je med obojimi (in med učenci) kar nekaj toksičnih ljudi. To niso ljudje s posebnimi potrebami, pač pa z resno oškodovano osebnostno strukturo. Ne zaslužijo si pozornosti, ki jim jo dajemo, predvsem si pa vsi ostali ljudje ne zaslužijo, da bi slabe izkušnje s toksičnimi posamezniki posploševali nanje. V slovenskih šolah je velika večina srčnih in empatičnih učiteljev in ravnateljev, velika večina zdravih otrok in velika večina konstruktivnih staršev. V resnici je grozen sistem, ki šolam in ravnateljem ne omogoča, da bi iz šol pometali tiste učitelje, ki so škodljivi; da bi zaloputnili vrata šol tistim staršem, ki so maligni in rušijo pedagoški mir; in da bi in ustrezno poskrbeli za tiste učence, ki ogrožajo mir in zdravje v šoli. V resnici je grozen sistem, zaradi katerega se v šolah ogromno časa ukvarjamo z 10% ljudi in posledicami njihovih patologij, zaradi njih pa zmanjkuje časa in energije za tiste, ki so res vredni truda, časa in energije. Ko bo sistem šolam omogočil odpraviti to anomalijo, bo tudi zaupanja več.


O krivdi, ki jo za vse to nosijo učitelji. Slovensko učiteljstvo, množica ljudi z ogromnim človeškim in intelektualnim potencialom, že vrsto let molče, pasivno in ponižno tiho gleda, kako jih politika spreminja v uradnike in dovoljuje, da zanje in namesto njih o strokovnih zadevah odloča sindikat. Ko bodo učitelji zmožni složno in skupaj nastopiti kot mogočna strokovna množica, bodo nastopili pogoji, da se odpravi marsikatera anomalija v šolstvu, ne le te, ki sem jih omenjal. Verjamem, da se bo to poznalo tudi na zaupanju. In kdo ve, morda bi se potem v šolah lahko veliko več ukvarjali s tistimi srčnimi, empatičnimi, zdravimi in konstruktivnimi ljudmi, v katere je v resnici vredno vlagati čas in energijo.


PS.

Ker se tu in tam v življenju (na le v šoli) vsi srečamo s toksičnimi ljudmi in smo večinoma slabo opremljeni z izkušnjami in znanjem, kako ravnati v takšnih odnosih, še nekaj misli o tem kako jih prepoznati in kako ravnati ob njih.

Nekatere ljudi doživljamo kor težavne, stike z njimi pa kot neprijetne in zahtevne. Tudi če se nam zdijo neprijetni, niso nujno »toksični« v pravem pomenu besede. Toksični so tisti ljudje, ob katerih in zaradi katerih drugi ljudje dejansko obolevajo. Ker so strupeni. Z neprijetnimi ljudmi je dobro imeti čim manj opravka. Ker se ob njih ne počutimo dobro. Toksični so pa druga zgodba – to so ljudje, ki jih je dobro čim prej in čim bolj odrezati iz življenja. Ker lahko ob njih resno trpimo. In zbolimo.

Zdravi ljudje se ob motenih velikokrat sprašujejo »kaj je narobe z mano«; moteni ljudje se sprašujejo »kaj je narobe z vsemi drugimi ljudmi«. Njihov motiv ni spreminjati sebe, pač pa ohranjati svojo patologijo in svoj bizarni notranji svet, tudi z odkritim ali posrednim nasiljem.

Ljudje, ki so vajeni zdravih ljudi in zdravih odnosov, imajo velikokrat resne težave, ko naletijo na motene in toksične ljudi. Na eni strani nimajo izkušenj in se ne znajo braniti. Na drugi strani znajo biti nekateri toksični ljudje na prvi pogled izjemno očarljivi in prepričljivi. Toksične ljudi si lahko predstavljata kot parazite v živalskem svetu. Tako kot paraziti za svoje življenje potrebujejo zdravega gostitelja, ki ga bodo lahko zažirali, toksični ljudje iščejo sebi primerne žrtve. Bolj kot ste prijazni, dobronamerni in empatični, prej se vas bodo lotili.

Toksični ljudje so različnih barv in oblik. Imajo pa nekatere skupne ali vsaj bolj pogoste lastnosti, s pomočjo katerih jih lažje prepoznamo:

  • Pri mnogih nikdar ne veš, kje si. En dan so lahko prijetni, prijazni, očarljivi, že naslednji dan se sprašuješ, kaj si naredil narobe, da so tako nasilni.

  • Sindrom »vse je v redu«. Ko so očitno nerazpoloženi in čemerni, na vprašanje o njihovem počutju odgovorijo »vse je v redu«; a na način, ki namiguje, da v resnici ni. V njihovem izkrivljenem svetu je naloga drugega, da ugotovi, kaj je narobe in jih spravi v dobro voljo.

  • So manipulativni. Njihov cilj je pripraviti druge, da bodo počeli stvari po njihovih željah in narekih. Druge ljudi uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev.

  • Pretiravajo. Njihove najljubše besede zveze so »ti nikoli«, »ti vedno«, »ti povsod«, »vsi učitelji«, »vsi starši« ...

  • Nenehno sodijo druge. Vedno in povsod kritično presojajo druge. Ne sebe. Ko bi se morali soočiti s svojimi pomanjkljivostmi in napakami, se zatečejo k izkrivljanju stvarnosti, ali k lažem. Ko drugi naredi napako, si jo zapomnijo in jo nenehno očitajo.

  • Ne prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja. Če se morajo soočiti s svojimi spornimi ravnanji, jih minimalizirajo (»poglej kaj počnejo drugi«), ali najdejo krivca zunaj sebe.

  • Ne prevzamejo odgovornosti za svoje občutke in čustva. Raje jih projicirajo na druge v odnosu (na primer če so jezni, očitajo drugemu, da je jezen).

  • Želijo nadzorovati življenje bližnjih ljudi. Paradoks je, da ljudje, ki dejansko niso zmožni nadzorovati sebe, poskušajo prevzeti nadzor nad življenjem drugih.

  • Ne spoštujejo mej drugih. Toksični ljudje lahko neprestano ponavljajo ena in ista ravnanja v odnosu do drugih kljub neprestanim opozorilo, naj nehajo. Medtem ko zreli in zdravi ljudje spoštujejo meje drugih, toksični uživajo v njihovem prehajanju.

  • Ignorirajo občutke in čustva drugih. Če jim pogovor ni po godu, ga prekinejo na sredini in pustijo drugega, da tuhta, kaj za vraga je naredil narobe.

  • V običajne besede vnesejo strupen prizvok (na primer v besedah »vidim, da si se zabaval«, se lahko skriva prizvok »očitno ti ni mar, da se jaz nisem«). Ko jih soočimo in vprašamo, kaj v resnici pomenijo njihove besede in kaj želijo, so užaljeni in trdijo, da smo »spet vse narobe razumeli«.

  • Jemljejo, dajejo pa ne. Vzajemnost je temelj zdravega odnosa, toksičen človek hlepi po jemanju, dajati pa ni zmožen – razen ko gre za manipuliranje z drugimi, da bi za sebe dobil še več.

  • Niso se zmožni opravičiti. Ne vidijo razloga za opravičilo, ker so vse napake vedno krivda nekoga drugega. Ko so soočeni s svojo napako, preobrnejo zgodbo, preinterpretirajo dogodke in na koncu sestavijo prepričljivo novo zgodbo, v katero neomajno verjamejo.

  • Vedno imajo prav. Toksični ljudje vedno najdejo zorni kot, s katerim upravičujejo svoj prav, tudi kadar se popolnoma očitno motijo.

  • Niso konsistentni. Pri njih nikoli ne veš, na čem si, ker spreminjajo svoje gledišče, stališča in vedenje glede na to, kaj jim v različnih trenutkih obeta uresničiti svoje cilje in doseči želeno. (zato znajo biti izjemno prijazni, kadar od vas želijo nekaj.)

  • So nepošteni. Pri tem ne gre za drobna pretiravanja, občasno laž, ali prikrivanje napake. Mnogi toksični ljudje imajo za sabo karierno pot ponavljajočih vzorcev nepoštenega vedenja do drugih in do skupnosti.

  • Nenehno se jim moraš dokazovati. Toksični ljudje od drugih zahtevajo, da se opredeljujejo in da dajo prednost njim pred drugimi in njihovim ciljem pred svojimi lastnimi. Njihov slog dinamike je deli in vladaj pri čemer so zmožni od ljudi okrog sebe zahtevati, da se »zanje« odpovejo drugim pomembnim stvarem in odnosom (»če bi ti bilo mar zame, ne bi šel s prijatelji …«).

  • Nenehno se jim moraš opravičevati, tudi za občutke in dejanja, ki niso tvoja.

  • Nenehno moraš pojasnjevati svoje stališče. Ne zanimajo jih stališča drugih. Ko se znajdejo v razpravi, lahko preusmerijo fokus iz vsebine na način pogovora. Osredotočajo se na probleme, ne na rešitve. Če se jim zmaga v razpravi izmika, bodo vanjo navrgli nebistven argument, ali tri leta staro zamero. Njihova taktika zamegljevanja je velikokrat uspešna – še preden se sogovornik dobro zave, razpravlja o nečem popolnoma tretjem kot je bila vsebina prvotnega pogovora – ponavadi o krivici, ki jo je doživela toksična oseba.

  • Če jim zmanjka argumentov, naredijo problem iz načina. Če se poskušamo pogovoriti z njim o nečem, začnejo polemizirati o načinu, na katerega smo načeli pogovor.

  • Ne kažejo skrbi, podpore ali zanimanja za druge. Ko se drugim dogajajo dobre stvari, to usmerja fokus stran od nih in od njihovih lastnih ciljev.

  • Ne privoščijo uspeha drugim. V njihovem bolestnem vesolju se ob uspehih drugih sami počutijo manjše. Zato vsak uspeh drugih hitro zmanjšajo.

Ker zdrav človek ne more razumeti motivov in logike toksičnega človeka, ne more razumeti, kaj se dogaja v odnosu z njim. Čuti, da je marsikaj narobe, ne ve pa kaj, ker so toksični ljudje ne samo manipulativni, pač pa tudi izmuzljivi in nepredvidljivi. Zato zdravega človeka dolgotrajen odnos s toksičnim človekom velikokrat vodi v bolezen in v spraševanje: kaj je narobe z mano. Manj kot je zdravemu jasno, kaj se dogaja, bolj bo toksični človek skrbel, da se bo počutil še bolj obupno; obenem ga bo toksični človek krivil za vse kar gre narobe v odnosu. Medtem, ko bo zdravi človek izgubljal zaupanje v svoje duševno zdravje, bo toksični zajedalec rušil njegovo socialno in podporno mrežo, dokler ga ne bo imel v popolni oblasti.


15,100 views

© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani