Otroci, ki prepogosto poslušajo “Ne sprašuj me” zlahka zrastejo v najstnike, ki so se naučili, da staršem ne povedo ničesar; ali pa v poslušneže, ki nikoli ne bodo imeli svoje lastne volje.

Otrokov dolgčas ne pomeni, da kot starši delamo kar koli narobe in da smo ga za kaj prikrajšali. V resnici je ravno nasprotno: dolgčas je tisto stanje, ki spodbudi njihove možgane k aktivnosti in ustvarjalnosti. Če jih vedno, kadar le zaslutimo možnost, da bi se lahko dolgočasili, zasipamo z dejavnostmi in animacijo, jim v resnici odvzemamo možnost (in s tem zaviramo njihove potenciale) ustvarjalnosti in samostojne igre.

Mir v hiši in kakovostni odnosi niso rezultat popuščanja, pač pa okolja, v katerem se otroci naučijo, da se zaradi besede NE ne podre svet, da ta beseda nima nikakršne zveze z odnosom in ljubeznijo staršev in da se tudi preživeti tudi občasen NE. V okolju, v katerem se otroci učijo obvladovati in regulirati svoje občutke, tudi kadar se odpovejo kakšnemu trenutnemu impulzu.

Ni ga zdravega starša, ki ne bi čutil potrebe zaščititi svojega otroka, ali potegniti se zanj. A helikopterstvo ne ustvarja boljše prihodnosti za otroke, pač pa jo omejuje.

Predšolski otroci, ki imajo popoldne bolj zaseden urnik od povprečnega direktorja mednarodne korporacije, ostanejo brez časa in priložnosti za ustvarjanje, počitek in tisto preprosto veselje, ki bi moralo biti običajno za predšolska leta.