Otrokom ni treba biti izjemni in najboljši v vsem, da bi lahko čez leta bili srečni in zadovoljni odrasli, izpolnjeni v odnosih in deležni spoštovanja. Kar rabijo v času osnovne šole, je predvsem priložnost, da rastejo, se razvijajo, se učijo novih veščin in znanj, doživljajo uspehe in občasne neuspehe, ki jim pomagajo usmerjati pozornost in energijo … in odkrivati, kaj jim je pomembno.

Neodločno prelaganje odločanja sem ter tja ne pomaga nikomur. Ne otroku. Še posebej pa ne staršem. Ker je ena od temeljnih nalog starševstva, da se je včasih treba odločiti. Tudi če odločitev ni popolna. Ker je največkrat tudi nepopolna odločitev boljša od ne-odločitve.

Ena od stvari, ki si jih starši najbolj želimo je svojemu otroku omogočiti najboljše. Čim več. Največ. Težava? Kadar v želji otrokom omogočiti čim več, prenatrpamo njihov (in svoj) popoldanski urnik do onemoglosti.

Pravila so pomemben del odraščanja. Pomembna so za varnost, sobivanje, odnose, učenje vedenja in še marsikaj. Naloga staršev je, da jih vzpostavijo, spremljajo in včasih uveljavljajo posledice. A otroci rastejo. Zato je dobro, da z njimi rastejo tudi pravila.

Včasih se nam zdi, da moramo nujno ujeti trenutek in ga dokumentirati. Otrokom … je pa po navadi dosti bolj pomembno, da njihov trenutek doživimo skupaj z njimi. Ne mimo njih. Ne za zaslonom.

Včasih starši izbruhnemo. Včasih se nam nabere. Včasih se je težko zadržati. A odziv, ki je bistveno večji od problema, se lahko obrne proti nam. Otrok, ki doživi enako burne odzive na široko paleto malenkosti (kakršne so v teh letih običajne), se ne more naučiti razlikovati, kaj je še kar pomembno, kaj je manj pomembno in kaj so najbolj pomembne reči.

Starševsko tekmovanje za naklonjenost otrok je ena od najslabših reči, ki si jih lahko starši privoščijo. Ker se takšna tekmovanja vedno končajo z enim in istim rezultatom, brez zmagovalce, pa s samimi poraženci. Izgubi otrok in izgubita starša.

Igra je otrokova prva učilnica. Prosta igra pa najboljša njena oblika za spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti in celega niza pomembnih življenjskih veščin.

Potrošniška družba nas prepričuje, da je obilje igrač in stvari znak ljubezni in dobrega starševstva. V resnici starševska prisotnost in odnosi pustijo dosti globljo sled kot katera koli igrača ali stvar.