Objem ne rabi baterij. Ljubezen, kupljena s stvarmi … bolj švoh drži

Večina otrok ne rabi več igrač in več stvari. Tisto, česar rabijo več, je naš čas, naša prisotnost, naša pozornost.

Otroci imajo radi stvari.

Starši radi gledamo otroke, kako uživajo v stvareh.

Posledica? Včasih začnemo nehote drseti v začaran krog, kjer se “kupovanje” začne zdeti kot “ starševstvo”. Malo zato, ker radi vidimo vesele otroke; precej tudi zato, ker nas potrošniška družba skuša prepričati, da je več igrač in več stvari znak ljubezni in dobrega starševstva.

Težava? Veselje ob stvareh je kot sladkorna bomba v ustih: intenzivno … in kratkotrajno. Nova najboljša igrača na svetu, ki je v soboto zjutraj v dom prinesla izbruhe sreče in »ljubezni«, lahko že v torek zapuščena čaka pod kavčem, da jo bomo čez nekaj mesecev po naključju potegnili ven.

… In potem, ko se veselje poleže … kupimo spet. Ker nas glas v nas potiska, tako kot je v tistem starem filmu Bedanec tulil na Brinclja: »Še bolj močno, še bolj na poskok.« In nakupujemo. Še bolj močno. In še bolj na poskok.

Starševska prisotnost, trenutki veselja, povezanosti, topline … odnosi … pustijo dosti globljo sled kot katera koli igrača. Tako preprosto je.

Kako se izogniti tej zasipanja otrok s stvarmi, da jim pokažemo »ljubezen«

Ne gre za to, da se odpovemo darilom, igračam, stvarem. Jih je pa vsekakor dobro uravnotežiti z naklonjenostjo in povezanostjo.

• Opravim revizijo nakupov. Pogledam zadnje tri mesece: koliko nakupov sem opravil “kar tako”, zaradi občutkov krivde? Ker je bil nakup lažji, kot da bi žrtvoval celo soboto za izlet? Koliko od teh stvari otrok sploh še uporablja?

• Nadomeščam stvari z doživetji. Skupna doživetja, izlet, piknik, obisk muzeja, predstava, skupna peka piškotov ali sestavljanje lego kock … ustvarjajo več veselja in trajnih spominov kot še ena igrača.

• Izbiram darila z zgodbo. Izbiram darila, ki so povezana z otrokovimi zanimanji ali skupnimi dogodivščinami: žoga za igro; knjiga, ki mi je bila ljuba; ustvarjalni komplet za skupni projekt.

• Najprej SEM, potem šele DAM. Preden kliknem “kupi zdaj”, se vprašam: Ali bi bil v tem trenutku za mojega otroka več vreden moj čas, kot ta reč v nakupovalni košari? 

• Učim hvaležnost. Pogovarjam se o tem, od kje pridejo stvari in zakaj so pomembne. Hvaležnost ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, otroci se je morajo naučiti.

• Ohranjam darila kot nekaj posebnega. Naj bodo za rojstne dneve, pomembne korake in mejnike ali praznike. Ne vsakdanja podkupnina. Redkost in občasnost naredi darila slajša in vrednejša.

• Otroku z zgledom kažem, da ljubezen ni materialna. Pokažem načine izražanja ljubezni, ki niso materialne sorte: objemi, zabavna sporočila na listkih, družinski rituali, večerni sprehodi …. Naklonjenost ne rabi cene in izražanje ljubezni ne potrebuje črtne kode.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• kupovanje namesto opravičila,

• kupovanje namesto pozornosti in časa za otroka,

• nakup darila za prekinitev izbruha (učenje vzorca »če se dovolj glasno mečem po tleh v trgovini, sledi čokolada«),

• tako visoka frekvenca dajanja daril, priboljškov, da postane to normalno in pričakovano (učenje vzorca »pripada mi«),

• merjenje starševskega uspeha s frekvenco nakupov in volumnom nakupovalnih vrečk.

Veselje ob stvareh je kot sladkorna bomba v ustih: intenzivno in kratkotrajno. Starševska prisotnost, trenutki veselja, povezanosti, topline, odnosi ... pustijo dosti globljo sled kot katera koli igrača ali stvar. Tako preprosto je.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/buying-love-with-stuff