Otrokom ni treba biti izjemni in najboljši v vsem, da bi lahko čez leta bili srečni in zadovoljni odrasli, izpolnjeni v odnosih in deležni spoštovanja. Kar rabijo v času osnovne šole, je predvsem priložnost, da rastejo, se razvijajo, se učijo novih veščin in znanj, doživljajo uspehe in občasne neuspehe, ki jim pomagajo usmerjati pozornost in energijo … in odkrivati, kaj jim je pomembno.

Domača opravila, pospravljanje, sesanje, odnašanje smeti, košnja trave, sprehajanje psa so pomembne reči. Učijo odgovornosti in drugih življenjskih veščin, dokler znamo ohranjati zdravo mero zahtev in pričakovanj ... tiranija pa uči zamero in spodbuja upor.

Ko pri starših zgodbe »v mojih časih je bilo drugače« postanejo refleksen odgovor na vsako tegobo najstnikov, ti v njih ne slišijo modrosti. Slišijo pridiganje. Slišijo primerjanje. In predvsem slišijo »Tvoje izkušnje so mala šala. Tvoje skrbi sploh niso resne. Mi smo živeli zares, te vaše stvari so pa kar nekaj.«

Učenje je proces, ne enkratna predstava. Ocene so povratne informacije, ne pa cenitev otrokove vrednosti. So pomembne, a niso edina pomembna stvar v otroštvu in mladosti. Če ocene postanejo valuta za merjenje njihove vrednosti, se otroci ne naučijo ceniti učenje – naučijo se zbirati točke in izogibati izzivom.

Otroci odraščajo v kulturi, ki jih stalno ocenjuje, razvršča in primerja. Po drugi strani neprestano poslušamo, da lahko s pretiranimi pohvalami otrokom naredimo več škode kot koristi. Drži kot pribito. Ampak v resnici otroci ne potrebujejo manj priznanj in pohval. Tisto, kar potrebujejo, je trezno, iskreno, resnično, zasluženo, uravnoteženo priznanje — tudi (in predvsem) za vsakdanji trud in male korake.

Neodločno prelaganje odločanja sem ter tja ne pomaga nikomur. Ne otroku. Še posebej pa ne staršem. Ker je ena od temeljnih nalog starševstva, da se je včasih treba odločiti. Tudi če odločitev ni popolna. Ker je največkrat tudi nepopolna odločitev boljša od ne-odločitve.

Ena od stvari, ki si jih starši najbolj želimo je svojemu otroku omogočiti najboljše. Čim več. Največ. Težava? Kadar v želji otrokom omogočiti čim več, prenatrpamo njihov (in svoj) popoldanski urnik do onemoglosti.

Otroci, ki prepogosto poslušajo “Ne sprašuj me” zlahka zrastejo v najstnike, ki so se naučili, da staršem ne povedo ničesar; ali pa v poslušneže, ki nikoli ne bodo imeli svoje lastne volje.

Otrokov dolgčas ne pomeni, da kot starši delamo kar koli narobe in da smo ga za kaj prikrajšali. V resnici je ravno nasprotno: dolgčas je tisto stanje, ki spodbudi njihove možgane k aktivnosti in ustvarjalnosti. Če jih vedno, kadar le zaslutimo možnost, da bi se lahko dolgočasili, zasipamo z dejavnostmi in animacijo, jim v resnici odvzemamo možnost (in s tem zaviramo njihove potenciale) ustvarjalnosti in samostojne igre.

Malo stvari starše tako spravi v tesnobo kot spanec — ne samo, ali bo dojenček spal, ampak ali to sploh delam prav, kaj pa če delam narobe. Varen spanec je pomemben. Ampak panično obračanje in spreminjanje položaja po vsakem novem paničnem članku na Instagramu ni varnost. Je stres. Dojenčki ponoči potrebujejo mir in rutino, ne obračanja na pol ure; starši pa počitek.

Včasih je otroška soba pomenila posteljico, odejico, plišaste igrače. Danes lahko izgleda kot nadzorni center NASE … za spremljanje bitjeca, ki večino svojega časa prespi, prejoka, ali se pa slini in kaka (seveda na najbolj ljubek način).

Potrošniški svet nas neprestano prepričuje, kaj vse bodo dojenčki in malčki zamudili, če ne bodo deležni kopice igrač, aplikacij, materialov, tečajev, ki »preverjeno« spodbujajo razvoj možganov proti genialnosti in briljantnosti.

Ena od posebnosti današnjega časa je, da se je pri starševstvu rahlo zabrisala meja med zasebnim življenjem in javno vsebino. In tako kot še marsikaj drugega … je pač tudi kakanje postalo del statusa na družbenih omrežjih.

Ali rabimo štirinajsti voziček za vožnjo po suhih rečnih strugah? Za dojenčka, ki mu za transportiranje od točke A do točke B tako ali tako najbolj godi naše naročje.  Dojenčkom ni mu mar, ali se z vozičkom povezujemo preko Wi-Fi-ja ali Bluetootha. Na dolgi rok bo z njimi ostal le občutek, da smo  jih stisnili v naročje, ko so nas rabili... ali pa ne.

Mir v hiši in kakovostni odnosi niso rezultat popuščanja, pač pa okolja, v katerem se otroci naučijo, da se zaradi besede NE ne podre svet, da ta beseda nima nikakršne zveze z odnosom in ljubeznijo staršev in da se tudi preživeti tudi občasen NE. V okolju, v katerem se otroci učijo obvladovati in regulirati svoje občutke, tudi kadar se odpovejo kakšnemu trenutnemu impulzu.

Pravila so pomemben del odraščanja. Pomembna so za varnost, sobivanje, odnose, učenje vedenja in še marsikaj. Naloga staršev je, da jih vzpostavijo, spremljajo in včasih uveljavljajo posledice. A otroci rastejo. Zato je dobro, da z njimi rastejo tudi pravila.

Včasih se nam zdi, da moramo nujno ujeti trenutek in ga dokumentirati. Otrokom … je pa po navadi dosti bolj pomembno, da njihov trenutek doživimo skupaj z njimi. Ne mimo njih. Ne za zaslonom.

Ko imamo v hiši dojenčka ali malčka, je čistoča pomembna. Ampak babice pa res ni treba razkužiti, če hoče prijeti vnuka (tudi njene proteze ni treba prekuhati). Psa prav tako ni treba brisati z alkoholnimi robčki. Večina dojenčkov ne potrebuje sterilnega mehurčka. Potrebujejo prostor za igro, raziskovanje — in občasno tudi malo umazanije.

Razvojni mejniki niso tekma – če jih pa spremenimo vanjo, postanejo breme: za nas in za dojenčke in malčke. V resnici so preprosti statistični kazalniki, ki v grobih orisih zrcalijo razvoj povprečnih otrok. Strokovnjaki, katerim so namenjeni, razumejo, da v resnici noben dojenček ali malček ni povprečen in da se vsak razvija s svojim tempom.

Včasih starši izbruhnemo. Včasih se nam nabere. Včasih se je težko zadržati. A odziv, ki je bistveno večji od problema, se lahko obrne proti nam. Otrok, ki doživi enako burne odzive na široko paleto malenkosti (kakršne so v teh letih običajne), se ne more naučiti razlikovati, kaj je še kar pomembno, kaj je manj pomembno in kaj so najbolj pomembne reči.