Otroci, ki prepogosto poslušajo “Ne sprašuj me” zlahka zrastejo v najstnike, ki so se naučili, da staršem ne povedo ničesar; ali pa v poslušneže, ki nikoli ne bodo imeli svoje lastne volje.

Otrokov dolgčas ne pomeni, da kot starši delamo kar koli narobe in da smo ga za kaj prikrajšali. V resnici je ravno nasprotno: dolgčas je tisto stanje, ki spodbudi njihove možgane k aktivnosti in ustvarjalnosti. Če jih vedno, kadar le zaslutimo možnost, da bi se lahko dolgočasili, zasipamo z dejavnostmi in animacijo, jim v resnici odvzemamo možnost (in s tem zaviramo njihove potenciale) ustvarjalnosti in samostojne igre.

Včasih je otroška soba pomenila posteljico, odejico, plišaste igrače. Danes lahko izgleda kot nadzorni center NASE … za spremljanje bitjeca, ki večino svojega časa prespi, prejoka, ali se pa slini in kaka (seveda na najbolj ljubek način).

Potrošniški svet nas neprestano prepričuje, kaj vse bodo dojenčki in malčki zamudili, če ne bodo deležni kopice igrač, aplikacij, materialov, tečajev, ki »preverjeno« spodbujajo razvoj možganov proti genialnosti in briljantnosti.