Hišna opravila so OK ... diktatura pa ne

Domača opravila, pospravljanje, sesanje, odnašanje smeti, košnja trave, sprehajanje psa so pomembne reči. Učijo odgovornosti in drugih življenjskih veščin, dokler znamo ohranjati zdravo mero zahtev in pričakovanj ... tiranija pa uči zamero in spodbuja upor.

Zahteve staršev, da otroci in najstniki sodelujejo pri domačih opravilih so na mestu. Navsezadnje želimo, da razvijejo odgovornost, samostojnost, delovne navade, skrb in odnos do ljudi in stvari ter druge pomembne življenjske veščine.

Ampak … pri domačih opravilih včasih starši zaidemo v dve skrajnosti:

• nič odgovornosti in opravil,

• ali pa preveč opravil.

Zlata sredina, zdrava mera opravil in dolžnosti (primernih otrokovi starosti) je pomemben trening, brez katerega težko razvijejo nekatere pomembne življenjske veščine. Odsotnost zadolžitev in opravil vodi v občutke privilegiranosti, odnos »pripada mi« in težave v poznejšem življenju in odnosih. Po drugi strani pa pretiravanje z zahtevami in opravili vodi v drugo skrajnost: izmikanje, konflikte, zamere.

Tule bomo govorili od drugi od teh dveh skrajnosti – pretiravanju s hišnimi opravili.

Če se starši vedemo kot popoldanski in vikend tirani, najstnike pa obravnavamo kot neplačane pripravnike katerih glavni namen je biti brezplačna delovna sila za naše potrebe, prestopimo mejo med učenjem odgovornosti in diktaturo. Najstniki so se v šoli dodobra naučili vseh človekovih pravic (to je ena od lekcij, ki jim po navadi veliko bolj ostane v spominu kot integrali, zgradba celice, stavčna struktura, ali letnica turškega obleganja Dunaja) in včasih v vsaki starševski zahtevi vidijo kršitev osnovnih človekovih pravic. Takrat, ko starši čisto zares pretiravajo, so zato temu primerno bolj občutljivi in se odzovejo na načine, ki ne prispevajo k družinski harmoniji:

• ali s kopičenjem zamer in gneva,

• ali z razvijanjem mojstrskih veščin taktičnega izmikanja dolžnostim,

• ali pa z neposrednim uporom proti tistemu, v čemer vidijo nepravično tiranijo.

Zakaj starši včasih zdrsnemo v diktaturo hišnih opravil?

Ne zato, ker bi bili kruti (vsaj večina staršev ne). Pretiravanje izvira iz različnih razlogov:

• Verjamemo, da opravila gradijo značaj in pomembne življenjske veščine. Kar drži … če ne pretiravamo z njimi.

• Nostalgija. »V naših časih« smo drgnili tla, pazili mlajše brate in sestre, molzli krave pred šolo (ali pa počeli kaj podobno resnega in odgovornega). V primerjavi z opravili iz našega otroštva se nam zdi praznjenje pomivalnega bolj wellness kot pa resno opravilo.

• Miti o učinkovitih družinah. Na družbenih omrežjih ob praznikih in drugih priložnostih vidimo slike idealno urejenih in okrašenih domov, z zapisi v slogu če vsak opravi svoj del, gre vse gladko in se skupaj veselimo in radostimo. Potem se ozremo okrog sebe … in zahrepenimo po nečem podobnem. Pri tem pa spregledamo, da je statistično sicer res možno je, da ima kdo od tistih, ki to objavljajo, doma najstnike, ki uživajo v domačih opravilih … ampak je to bolj stvar statističnega odklona kot povprečja.

• Nalaganje dolžnosti zaradi slabe vesti. Včasih lahko morda skrbi, da so najstniki razvajeni, “leni” ali za naše predstave povsem preveč prilepljeni na telefon. Kilometrski seznam nujnih domačih opravil se zdi kot protistrup za te tegobe: To jih bo naučilo značaja! (Ne bo, naučilo jih bo izmikanja, ali pa polurnega sedenja na stranišču, kar se jim bo pozneje maščevalo s hemeroidi.)

• Iluzija pravičnosti. Jaz zlagam perilo, najstnik pa leži na kavču. Trpeče ga pogledam, približno tako kot v Cankarjevi noveli Ivanka tiste, ki so se radoživo peljali na vozu … on pa še kar bulji v telefon in se smeji kdo ve čemu … kar občutim povsem enako kot bi se smejal meni. V glavi mi zazvonijo vsi alarmi: nepošteno! In se rodi novo za prmej trdno pravilo: »Če jaz delam, moraš tudi ti.«

• Nadzor, preoblečen v skrb za dom. Opravila niso vedno povezana z redom v domu, včasih gre preprosto za moč in nadzor. Kadar najstnik jamra ali ugovarja, se vkopavanje na mestu in povišanje zahtev lahko zdi najboljša strategija za povrnitev avtoritete. (Kvarnik: ne deluje.)

Kako pretiravanje z opravili škodi najstnikom (in staršem)

Ko se starši prelevimo v vlogo hišnega diktatorja:

• Učimo zamere, ne odgovornosti. Če najstnik opravila občuti kot kazen ali neskončno služenje, se ne uči prevzemati odgovornost. Uči se, kako kuhati zamero.

• Učimo izmikanje, ne odgovornosti. Če najstnik opravila občuti kot kazen ali neskončno služenje, se ne uči prevzemati odgovornost. Razvija strategije za izmikanje, od nepričakovanega zanimanja za učenje matematike skupaj s sošolci (ki se po navadi ne odrazi v ocenah) do odkritja, da polurno sedenje na straniščni školjki včasih privede do tega, da starši sami posesajo sobo.

• Harmonija v domu usahne (pobere šila in kopita). Več kot je bremen, več je dramatičnih vložkov: vzdihov, godrnjanja, pripomb, zavijanja z očmi, komentiranja za vogali.

• V najboljši veri, da preprečujemo »lenobo«, sprožimo spiralo, ki vodi natanko tja. Namesto, da bi naučili najstnike prevzeti odgovornost in iniciativo, dobimo mojstre odlašanja, izogibanja ali strateške nesposobnosti (povprečni inteligenten in energetsko varčen najstnik hitro spozna, da če dovolj pogosto opravi nekaj zanič, ali pa naredi škodo, čez čas starši obupajo in stvari opravijo sami).

• Izgubljamo odnos. Če se večina družinskih stikov in komunikacije zoži na sitnarjenje in jamranje okrog hišnih opravil, ostaja vedno manj prostora za prijetne, lahkotne, povezovalne trenutke.

• Pošiljamo napačno sporočilo. Najstnik, ki doma sliši le kritiko (kadar ne naredi) ali pohvalo (kadar naredi) povezano z opravili, lahko prej ali slej svojo »vrednost« začne povezovati z zadolžitvami: “Doma sem vreden natančno toliko kot naredim, ne pa zato, kdo sem.” 

Kako se izogniti pastem domačih opravil (ne da bi se dom zato spremenil v muzej okamenelih nogavic in vzrejni center za ščurke)

Kako poskrbeti za pravo mero domačih opravil brez diktature?

• Opravila predstavim kot prispevek, ne kazen. Besede štejejo. Namesto: »Dokler ne zdrgneš kopalnice, nimaš izhoda, da o telefonu sploh ne govorimo,« je v vsakem primeru bolje: »Vsi živimo tukaj, zato vsi prispevamo po svojih močeh.« Pomaga tudi, če opravila povežemo s stvarmi, ki so za najstnike razumljive in pomembne: »Kadar je doma dovolj pospravljeno za obiske, lahko tudi ti povabiš prijatelje.«

• Začnem z majhnimi, rednimi nalogami. Nenaden ogromen seznam sproži upor. Ena ali dve predvidljivi redni nalogi pa gradita navade in rutine. Naključni maratoni čiščenja delujejo podobno kot v športu: kdor je vajen krajših prog, bo tudi s še toliko volje omagal in doživel neuspeh.

• Dogovarjam se, ne ukazujem. Najstniki imajo številne obveznosti in naloge, povezane s šolo in drugimi dejavnostmi. Smiselno jim je omogočiti izbiro. Morda raje sesa kot pomiva posodo. Morda raje sprehodi psa kot zlaga perilo. Izbira običajno sproži več sodelovanja.

• Spoštujem trenutek. Če nalogo navržem ravno sredi učenja za pomemben test, klica s prijatelji ali počitka , je prepir skoraj zagotovljen. Smiselno se je dogovoriti kdaj naj bo narejeno. »Do večerje« najstniku omogoča več fleksibilnosti in samostojnosti, obenem je pa še vedno dovolj jasen okvir.

• Poskrbim za zgled. Če ukazujem s kavča s čipsom v eni in telefonom v drugi roki, najstnik to vidi. Glede na to, da imajo najstniki hiperobčutljiv senzor za družbene nepravičnost, je temu primeren njihov odziv. Kadar vidijo starša, ki sam opravlja hišna opravila, ta ne zvenijo kot zatiranje pač pa prej kot timsko delo (tudi če jim ni pri volji, nimajo pri roki sklicevanja na nepravičnost). Nič ne ubije starševske  verodostojnosti hitreje kot spodbujanje: “Hitreje sesaj! Bolj živo! Bolj na poskok! Hop, hop, hop!” medtem ko mirno ližem sladoled pred najnovejšo korejsko dramo na Netflixu.

• Povežem opravila s pomembnimi življenjskimi veščinami. Tistimi, ki se najstniku zdijo pomembne in za katere mu je mar. Recimo: »Ko boš v študentskem domu ali na svojem, boš zadovoljen, da znaš poskrbeti zase in da med kolegi ne boš veljal za tistega s fosiliziranimi tortelini v posodi.«

• Opazim vloženi trud — tudi če ni narejeno popolno. Najstnik zelo verjetno ne bo zložil vseh brisač “po naše”. Nič strašnega. Včasih je treba stisniti zobe in pohvaliti trud, ne popolnosti. Pohvala je spodbuda, pretirana kritika pa ugasne voljo za naslednjič. Brisače bodo pa tudi  opravile svojo funkcijo, tudi če so prepognjene in zložene na malo drugačen način.

• Povežem opravila s privilegiji, ne z osebnostjo. Pomembno je, da so domača opravila povezana s privilegiji (npr. ekran, izhodi). Ne pa z odnosom ali občutkom, da je vreden. Ključno je sporočilo: »Sodelujemo, ker smo družina,« ne: »Vreden si samo, če čistiš.«

Napake, ki se jim velja izogniti:

• Uporaba opravil izključno kot kazen,

• Pričakovanje odraslosti in popolnosti od najstnikov,

• Preobremenjevanje enega otroka, medtem ko drugi lahko počne kar se mu zahoče, ker »toliko trenira in je perspektiven«, ali »ker je bil v mlajših letih bolj bolehen«, ali zaradi kakršnega koli drugega razloga

• Preobrazba hišnih opravil v vsakodnevne bitke in vpitje,

• Dosledno opozarjanje, kadar ne opravi svojega in dosledno spregledovanje opravljenega (ker je samoumevno, da mora opraviti).

Za konec

Najstniki iščejo svoj prostor pod soncem in razvijajo pomembne življenjske veščine, ki jih bodo spremljale skozi življenje. Kadar svoj dom doživljajo kot tiranijo, se poveča verjetnost, da bodo svoj prostor iskali čim dlje stran (včasih kar na drugi celini) in razvili življenjske veščine, nasprotne tistim, ki jim jih želimo predati za življenje.

Hišna opravila so pomembna šola za življenje, če:

• najstniki čutijo, da jim zaupamo pomembne naloge v domu, ne da jih izkoriščamo,

• je zaradi njih dom bolj prijeten in miren (ne pa poln drame, loputanja z vrati in razbijanja krožnikov),

• jih učijo veščin za življenje, ne poslušnosti,

• odnos med starši in njimi ostane odnos, ne pa zgolj neskončen seznam kritik in pripomb.

Nekega dne bodo živeli sami. Odnašali bodo smeti, posesali stanovanje, oprali perilo, šli po otroke v vrtec, opravili svoje naloge v službi. Ne zato, ker smo jim ukazovali, pač pa zato, ker so se z našo pomočjo in podporo naučili skrbeti zase, za ljudi okrog sebe in za stvari. Mogoče — samo mogoče — nam bodo celo hvaležni … ampak v resnici je veliko bolj pomembno to, kako bodo znali živeti, kar smo jih naučili, nekoč pa prenašati tudi naprej na svoje otroke.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/chore-dictator