Zakaj pridige »V mojih časih je bilo drugače« pri najstnikih po navadi zgrešijo cilj

Ko za starše zgodbe »v mojih časih je bilo drugače« postanejo refleksen odgovor na vsako tegobo najstnikov, ti v njih ne slišijo modrosti. Slišijo pridiganje. Slišijo primerjanje. In predvsem slišijo »Tvoje izkušnje so mala šala. Tvoje skrbi sploh niso resne. Mi smo živeli zares, te vaše stvari so pa kar nekaj.«

Najstnik se potoži in zajamra, da Wi-Fi v njegovi sobi dela počasi. Starš pa: "Kaj se pritožuješ. Pri nas doma je bil en sam telefon. Pa še ta je bil z žico pritrjen v steno. Pa ni delal, če so sosedi telefonirali, ker smo imeli dvojčka. Ti se pa pritožuješ, da Wi-Fi počasi dela.«

Več časa, kot je minilo od kakšnega dogodka, bolj romantično in nostalgično pristranski so naši spomini nanje. Kadar to nostalgijo starši združijo v prisilno predavanje najstnikom z naslovom »V mojih časih je bilo drugače« in moralističnim klicem »Kaj se potem ti pritožuješ«, po navadi sledi frustrirano zavijanje z očmi in kakšna zaloputnjena vrata na koncu (kdo jih zaloputne, je odvisno od teme in vsebine predavanja, ter povoda zanj).

S spominom je križ – pristranski je. Nostalgija je močna stvar. Naše nespretne in včasih boleče izkušnje iz preteklosti obarva v tople pastelne tone. Leto, ki smo ga izgubili v vojski in dobesedno odštevali dneve do konca, postane »gradnja značaja« (kar drži z naše današnje perspektive, takrat pa tega prav gotovo nismo videli tako). Kilometrsko gaženje polmetrske snežne odeje v polarnem mrazu postane »krepitev telesa in duha«. Kolesarjenje na zarjavelem kolesu, ki mu je nenehno padala veriga, postane “svoboda”. Čakanje ob stacionarnem telefonu, da sosedi odložijo dvojčka, postane “pristna povezanost”.

Težava nostalgičnih spominov je, da sodijo v zabavne prigode in zgodbe, niso pa najboljša podlaga za moraliziranje najstnikom. Vsaka generacija prisega, da je bila njena mladost res zahtevna, bolj »prava« in je gradila »pravi značaj«, ne pa tako kot ti mehkužni časi danes. Najstniki so ob tem starševskih samogovorih verjetno zavijali z očmi že od časov neandertalca naprej.

Hecna reč je, da čeprav je v časih, ko smo bili kot najstniki »v mojih časih je bilo drugače« terapije siti, isto neučinkovito strategijo ponavljamo sami v vlogi staršev in s svojimi spomini obremenjujemo naslednjo generacijo. Ampak težava je, da najstniki bolj kot zgodovinska predavanja o časih, ki jih ne zanimajo, potrebujejo empatijo. Za nameček zgodbice “v mojih časih” ne krepijo povezanosti … pač pa sumljivo spominjajo na tekmovanje, čigavo odraščanje je bilo težje in kdo bi moral bolj ceniti, v kako udobnih časih odrašča. Pri čemer je že vnaprej odločeno, kdo bo zmagovalec tekme (starš) in kdo poraženec (najstnik).

Zakaj se starši zatekamo h »v mojih časih« pridigam?

Zagotovo ne, ker bi želeli mučiti svoje najstnike (čeprav je po njihovih odzivih včasih očitno, da jih doživljajo natančno tako). Tako kot marsikatera druga slabo premišljena reč, ki jo počnemo, so v ozadju največkrat dobri nameni:

• Želja, da bi znali ceniti, kar imajo. Če bi poznali veselje previjanja traku na kasetah, čakanja na najnovejši film v videoteki, ali ždenja pred telefonsko govorilnico, bi bili morda manj kritični do občasnih oglasov na YouTubu in bolj hvaležni za pretočne vsebine.

• Želja deliti svojo izkušnjo in zgodovino. Najstnika ni bilo zraven v naših zlatih letih, zato si želimo, da bi poznal našo zgodovino, naše izkušnje, naše radosti in tegobe. Mi imamo odprta vrata v njegov svet in včasih bi preprosto želeli, da tudi on pokaže zanimanje za našega.

• Skrb, da so preveč “mehkužni”. Naši najstniki zaženejo celo dramo, če jim baterija na telefonu pade pod 20%, mi se pa spomnimo počitnic, ko smo gazili po snegu 30 minut do prvega telefona, da smo telefonirali dekletu,  ki nam je bila všeč (potem pa panično odložili telefon, ko je slušalko dvignil njen oče).

• Nam so naše izkušnje zabavne. Zgodbe »tako smo bili žejni, da smo pili vodo iz počene cevi ob cesti« se nam zdijo prikupne in zabavne. Njim v najboljšem primeru zvenijo kot muzejski eksponat, ali pa scenarij za tretjerazredni film o globalni pandemiji.

• Samodejni refleks. V najstniških letih smo se naposlušali zgodb »ko sem bil jaz tvojih let« in zdaj počnemo natančno tisto, kar so počeli tisti odrasli, ki so nam takrat šli najbolj na živce.

Primerjanje ni žlehtnobno. Pogosto je naš način, s katerimi želimo reči rad bi, da razumeš, od kod prihajam in kaj sem doživel. Ampak ko nostalgija postane nekaj, kar najstniki doživljajo kot macolo, s katero tolčemo po njih, tega preprosto ne dosežemo. (Dobra novica: tudi za to bo prišel čas … ampak najstniška leta niso prava.)

Zakaj prisilno obujanje spominov (primerjanje) škodi

Kaj se zgodi, ko se nostalgija spremeni v brezplodno dokazovanje, da smo mi imeli težjo mladost in da naj najstniki zato že enkrat nehajo jamrati?

• Razvrednotimo njihovo realnost. Ja, mi smo preživeli brez Wi-Fija. Ampak oni živijo s spletno izpostavljenostjo, pritiskom primerjanja, digitalnimi sledmi, spletnim nadlegovanjem, izpostavljenostjo lažnim novicam, grožnjo lažnih profilov, grožnjo globalnega segrevanja in uničevanja planeta, stalnim šolskim pritiskom … Zagotovo živijo v drugačnem svetu kot smo mi, ampak drugačen ne pomeni nujno lažji.

• Zapremo priložnost za pogovor. Če na vsak njihov problem dobijo odgovor z “ko sem bil jaz…” počasi utihnejo. Zakaj bi sploh kaj povedali, če lahko vnaprej napovejo nadaljevanje? Predavanja, ki se začnejo z »V mojih časih« niso pogovor, pač pa tekmovanje … tekmovanje, ki ima vnaprej znanega zmagovalca … in to niso oni.

• Prilepimo jim nalepke. Kar nam zveni kot drugačen pogled, lahko oni slišijo kot: “Razvajen si”, »Preveč si občutljiva«, »To ni nič«. To ni ton, ki gradi mostove, pač pa ton, ki jim lepi nalepke.

• Postavimo jim nemogoč standard. Naše zgodbe so običajno takšne, da ob njih njihove stiske postanejo trivialne. (Opomnik: kar je še toliko bolj krivično, ker so naši spomini vedno pristransko obarvani z nostalgično noto in prirejeni.) Od tu naprej sta možnost dve: ali nem preprosto ne verjamejo (kar vpliva na zaupanje), ali pa začnejo verjeti, da zganjajo prevelik cirkus zaradi nepomembnih stvari (kar sproža občutke sramu in krivde).

• Precenjujemo njihove kapacitete. V svojih zgodbah, ki so po navadi namenjene dokazovanju, da njihove skrbi in izkušnje niso tako resne, kot so bile naše, navadno nastopamo suvereno in pri tem pozabljamo, da so oni najstniki, mi imamo pa v svoji malhi najmanj 20 let več izkušenj in znanj. Od njih pričakujemo zrelost, ki je mi v njihovih letih nismo imeli. Pozabljamo, da se njihove tegobe in stiske lahko zdijo skozi perspektivo naših izkušenj, ki jih je za eno generacijsko dobo več kot jih imajo oni.

• Izpademo zataknjeni v preteklosti. Če ima naš najstnik občutek, da smo se zataknili v  v 90-ih letih, se ne bo trudil razlagati nam, kakšno je njegovo življenje v letu 2026.

• Oddaljujemo se. Če najstnik začne verjeti, da starši preprosto ne zmorejo in ne bodo zmogli razumeti njegovega sveta in izzivov v tem svetu, se bo nehal truditi, da bi ga razumeli.

Kako se izogniti pasti nostalgičnega moraliziranja?

• Povem zgodbo, ne pridigam. Nostalgija deluje, če je zgodba, ne kot macola za moraliziranje. Če jo povem kot zabavno prigodo, bo tako tudi razumljena. Če zaključim z “zato raje nehaj jamrati”, bo izzvenela v prazno.

• Poudarim, kar nas povezuje; poiščem skupni imenovalec. Namesto tekmovanja veliko bolje povezujejo čustvene izkušnje. »Ko nam je crknila telefonska linija, sem se počutil odrezan od sveta. Verjetno je podobno pri tebi, kadar pade internet.« S tem ne zanikam njegove izkušnje, pač pa povem: razumem te, po svoje.

• Ostajam radoveden o njihovem svetu. Obrnem časovni stroj in pokažem razumevanje za njihovo izkušnjo: “Pokaži mi ta meme, ki ga vsi delijo”, “Kaj ti je pri tem izvajalcu najbolj všeč?” Radovednost gradi mostove, moralizirajoča nostalgija pa zidove.

• Nostalgijo uporabljam po kapljicah. Kot začimbo. Malo nostalgije je super. Prevelika količina vsak dan pa hitro postane težko prebavljiva.

• Učim vrednote, ne moraliziram. Če hočem poudariti kako pomembna se mi zdi vztrajnost, prijaznost, odgovornost, optimizem, trud — govorim o tem neposredno.»Takrat sem se naučil vztrajati, tudi ko je bilo neprijetno« je nekaj, kar se najstnika dotakne bolj kot »Jaz sem hodil šest kilometrov v šolo, ti imaš pa avtobusno postajo pred hišo.”

• Delim tudi svoje nerodne trenutke. Nostalgične zgodbe niso zanimive, če pripovedujejo o tem, kako trdi so bili moji časi in kako brezmadežno popolno sem se spopadal z vsemi izzivi. V resnici je tisto, kar dosti prej in bolje zazveni, ko spregovorim tudi o svojih kiksih, napakah, zablodah, zmotah. »Jaz sem svojo punco v naročju nesel čez blatno lužo,« je zgodba, ki gre skozi eno uho not in skozi drugo ven. »Jaz sem svojo punco v naročju nesel čez blatno lužo, pa mi je spodrsnilo in sem najprej njo vrgel v blato, potem se pa še sam prevrnil nanjo,« je pa nekaj, kar si bodo zapomnili.

Za konec

Najstniki si želijo, da jih jemljemo resno. Če je naš prvi odziv na njihove tegobe “to ni nič, jaz  sem se imel težje”, to kvečjemu pritrdi njihovemu strahu, da ne razumemo in ne spoštujemo njihovih stisk.

Najbolj zanimiva reč, ki se zgodi, če nostalgije ne uporabljamo kot orožje za moraliziranje je ta, da lahko najstniki (ali pa nekoliko pozneje) nekega čisto zares pokažejo zanimanje za naš svet in za naše izkušnje. Vzgoja je res hecna reč.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/the-back-in-my-day-time-machine