Otrokom ni mar, če snemamo njihov nastop v šoli … mar jim je za našo prisotnost

Včasih se nam zdi, da moramo nujno ujeti trenutek in ga dokumentirati. Otrokom … je pa po navadi dosti bolj pomembno, da njihov trenutek doživimo skupaj z njimi. Ne mimo njih. Ne za zaslonom.

Prva šolska leta so leta različnih nastopov v šoli: plesnih, pevskih, športnih.

Večina otrok si želi, da jih starši vidijo na odru. Želijo videti nasmehe in veselje na obrazu staršev. Želijo čutiti njihovo podporo.

Namesto tega vidijo vse več prižganih telefonov. In starše, ki namesto, da bi gledali njih, zrejo v zaslon svojega telefona in se trudijo nanj ujeti svojega otroka. Starše, ki se tako zelo trudijo posneti vsak trenutek otrokovega nastopa – da gre ta v resnici mimo njih. Starše, ki skušajo ujeti digitalni spomin (ki ga morda nihče nikoli ne bo pogledal), obenem pa včasih pozabijo ta spomin tudi doživeti.

Starši s telefoni na šolskih prireditvah postajajo sodobni paparaci — obupano lovijo “popoln posnetek” otrokove nekajsekundnega vloge v predstavi. Kar se začne kot en ponosen “klik” na šolski nastop, se hitro spremeni v dokumentarno serijo. Ponosne starše nadomestita režiser in kamerman, ki lovita pravi kot snemanja. Otroški vrvež na odru pa občasno preglasi šepetanje navodil in zvočna kulisa staršev z občasnim “Šššš, snemam!”

Včasih se nam zdi, da moramo nujno ujeti trenutek in ga dokumentirati. Otrokom … je pa po navadi dosti bolj pomembno, da njihov trenutek doživimo skupaj z njimi. Ne mimo njih. Ne za zaslonom.

Kako se izogniti tej pasti

Spomini na otroške predstave so dragoceni. Fotografije in posnetki. Dobra plat tega je, da jih lahko ohranimo, ne da bi se zato prelevili v Spielberge šolskih telovadnic.

• Posnamem en trenutek — potem pa neham. Posnamem del nastopa, morebiti solo točko, najpomembnejši del. Nato spravim telefon. Za otroka je občutek, da ga gledamo, ne snemamo, najbolj pomemben del predstave.

• Naj “uradni snemalec” opravi svoje. V vsakem razredu se najde kak starš, ki rad snema in deli naprej. Nobene potrebe ni, da vsi počnemo isto. Lahko se tudi izmenjujemo. Delitev snemalnih nalog omogoča staršem, da večina uživa v nastopu.

• Včasih zadoščajo oči brez leč in elektronike. Gledam, opazujem, se veselim. Gledam, da vidim in si zapomnim. Morebitno škripanje copat, malo negotov nasmeh, postrani nagnjeno kronico iz lepenke. Možgani so bolj dragocena shramba za spomine kot oblak ali spominska kartica.

• Sprejmem nepopolnost. Če že snemam, posnamem tudi kihanje, nerodne trenutke, zmedo na odru, tudi nagnjeno kronico. To je čar šolskih predstav. Ne filmska popolnost in sterilna fotogeničnost.

• Izmenjujem se s partnerjem/partnerko. Ko eden snema, drugi gleda. Tako je vsaj en par oči vedno res na odru.

• Delim premišljeno. Vprašam se, če Internet res potrebuje še en posnetek otroka, ki pleše ne narodno koreografijo. Babica? Verjetno. Instagram? Morda raje ne (ali bo moj otrok čez dvajset let res užival, ko se bodo sodelavci zabavali ob gledanju posnetka njegovega nastopa).

• Otroke učim biti prisoten. Če hočem, da bodo znali uživati na koncertih in tekmah brez zaslona pred očmi, je dobro, da jim z lastnim zgledom pokažem, kako.

• Dogodek povežem z drugimi prijetnimi spomini. Po šolskem nastopu je družinski sladoled boljša izbira kot večerni filmski maraton ogleda nastopa iz različnih zornih kotov.

Večina otrok si želi, da jih starši vidijo na odru. Želijo čutiti njihovo podporo. Želijo videti nasmehe in veselje na obrazu staršev ... ne njihovih telefonov.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/parent-paparazzi