Ko starši spregledamo male korake, ker "če ni pokala, potem ni nič"

Otroci odraščajo v kulturi, ki jih stalno ocenjuje, razvršča in primerja. Po drugi strani neprestano poslušamo, da lahko s pretiranimi pohvalami otrokom naredimo več škode kot koristi. Drži kot pribito. Ampak v resnici otroci ne potrebujejo manj priznanj in pohval. Tisto, kar potrebujejo, je trezno, iskreno, resnično, zasluženo, uravnoteženo priznanje — tudi (in predvsem) za vsakdanji trud in male korake.

Včasih se starši niso kaj dosti ubadali s pohvalami. Otroci naj bi »pač opravili svoje naloge«. Nihče jih ni pohvalil, ker si pospravili posteljo — so jih pa slišali, če niso. Pohvala je bila rezervirana za spričevala, pokale, maturantski ples, velike reči.

Danes je drugače. Otroci odraščajo v svetu neprestanih primerjav. Rezultati in dosežki se bleščijo na družbenih omrežjih, e-redovalnica je odprta vsak dan, nenehno se odvijajo manjša in večja tekmovanja. Eni otroci so deležni slavospevov že zato ker zjutraj vstanejo iz postelje; drugi se naučijo, da so vredni omembe le ob velikih dosežkih, vmes se pa počutijo nevidne.

Starševski govori, ki se začnejo s »Kako sem ponosen nate!« po navadi sledijo velikim trenutkom: spričevalom, priznanjem na šolskih tekmovanjih, zmagovitim golom ali košem.

Prav je, da opazimo in pohvalimo pomembne uspehe in dosežke naših otrok. Res je pa tudi, da se otrokova vztrajnost, samozavest in navade oblikujejo predvsem skozi drobne vsakdanje korake in zmage — ko na primer brez nerganja naredijo domačo nalogo, preberejo knjigo do konca, pospravijo za sabo, se sami od sebe spomnijo odnesti smeti, priskočijo na pomoč sošolcu, ki se muči z matematiko, ali se opravičijo učitelju za razbito šipo in prevzamejo odgovornost.

Ena od najpomembnejših stvari, ki jih starši lahko naredimo, je da opazimo in pohvalimo tudi te manjše trenutke in korake. To ne pomeni, da treba ponosno rjoveti z balkona v sosesko: »Danes je Matic naredil domačo nalogo.« A če spregledamo drobne trenutke, ali jih jemljemo kot samoumevne (»zakaj bi hvalil mulca, ki je odnesel smeti, če sem mu naročil, naj jih odnese, kadar vidi, da je vreča polna, in se samo po sebi razume, da to mora narediti«), zamudimo pomembne priložnosti, da otroka vzgojimo v vztrajnega, odpornega in srčnega človeka. Če glasno navijamo samo takrat, ko domov prinesejo pokal ali medaljo, zanemarimo vse gradnike in kocke, ki so tlakovali pot do uspeha. Ker so v resnici prav male vsakdanje zmage in koraki ključno gradivo in gorivo večjih.

Zakaj starši včasih spregledamo/zanemarimo male vsakdanje korake in uspehe?

Včasih smo utrujeni. Včasih zaradi vseh obveznosti in reči, ki nas težijo, delujemo na avtopilotu. Včasih zaradi mitov in prepričanj, da preveč hvale škodi (ki niso iz trte izvita, ker je pretirano hvaljenje otrok v slogu »sine, tako sem ponosna nate, ker dihaš«, »pa kaj potem, če je cvek, ponosen sem, da si se podpisal na test z veliko začetnico« vsaj tako škodljivo kot je odsotnost pohvale takrat, ko bi bila na mestu). Razlogi, zakaj velikokrat spregledamo male korake, so različni:

• Mit “medalje so za zmage, ne za sodelovanje«. Poslušamo, da otrok ne smemo preveč hvaliti in deliti nagrad za vsako malenkost (kar drži). Beremo, da pretirana hvala škodi in vodi v razvajenost, za vsako malenkost pohvaljeni otroci pa ne zmorejo razviti vztrajnosti za reševanje izzivov in premagovanje naporov (kar tudi trži). Ampak pri tem včasih zdrsnemo v drugo skrajnost in se vzdržimo pohvale tudi takrat, ko bi ta bila na mestu.

• Nehote zdrsnemo v trenersko vlogo. Včasih se starši nezavedno obnašamo kot trenerji. “Bravo” prihranimo za tekmo, trening pa ne šteje dovolj. Napaka pri tem? Pri otrocih je (tako kot pri športnikih) trening temelj kateregakoli uspeha.

• Strah, da bo pohvala izgubila vrednost. Včasih se znajdemo v zanki: »Če ga pohvalim za majhne stvari, ali bo potem pohvala za večje uspehe manj vredna?” V resnici ni nobene bojazni za to. Če je pohvala na mestu in zaslužena, otroka spodbudi k vztrajnosti in prizadevnosti, ki je temelj za prihodnje uspehe.

• Pogled s perspektive odraslega, od zgoraj. Kar se nam zdi »drobno« je za otroke lahko velikanski korak. Nam je pospraviti skledo v pomivalni stroj nekaj temeljnega in samoumevnega. Za otroka je lahko pomemben korak na poti k odgovornosti in samostojnosti.

• Utrujenost. Najbolj pogost vzrok. Včasih smo preprosto preveč izčrpani in utrujeni, da bi opazili drobne vsakdanje korake in premike. Med službenimi obveznostmi, položnicami, prahom v stanovanju in polnim košem umazanega perila je včasih brisača, obešena na kljuko namesto vržena čez umivalnik, prav obrnjena nogavica v košu za umazano perilo, ali splaknjena skodelica v pomivalnem stroju nekaj tako drobnega in vsakdanjega, da preprosto uide naši pozornosti.

Kako zapostavljanje drobnih korakov in zmag škodi otrokom (in staršem)

Ko starši ignoriramo male korake in zmage, ni edina posledica ta, da ostanejo neopažene, dolgoročno je veliko bolj pomembno, kako to vpliva na otrokovo dojemanje sebe, truda, vztrajnosti, motivacije:

• Motivacija upade. Če »ponosen sem nate«, »super si opravil«, »bravo« otrok sliši samo na cilju, če sploh pride do tja, zakaj bi se sploh trudil?

• Pogojeno samovrednotenje. Otrok, čigar drobni koraki in zmage minejo neopaženo, ker so opažene le velike zmage, lahko začne verjeti, da je vreden le takrat, ko je boljši od drugih. Ne takrat, ko nekaj zmore in opravi hitreje ali bolje kot včeraj. Pač pa le takrat, ko premaga druge. Ti občutki lahko vodijo v perfekcionizem in sprožajo tesnobo.

• Napredek postane neviden in brez smisla. Veliki dosežki so redki in izjemni. V otroštvu in v odraslosti. Če štejejo samo ti, se tedni truda in naporov, ki se ne izrazijo v bleščečih rezultatih in zmagah, zdijo brez smisla.

• Odpornost, čvrstost je šibka. Za otroka, ki se ne nauči ceniti korakov, je neuspeh na koncu kakršne koli poti, katastrofa. Za otroka, ki se nauči, da šteje le pokal na koncu tekmovanja v karateju, je turnir, na katerem je izgubil v finalu, ne glede na ves vložen trud, napredek in zmage pred finalom, popoln polom in neuspeh. »Izgubil sem → nič ne štejem.«

• Odnehanje postane varna strategija. Za otroka, ki je pohvaljen le za velike zmage (ki dajo občutek vrednosti), lahko postanejo neuspehi preveliko tveganje. Zakaj bi trudil in tvegal z nečem, kjer nimam zagotovljene zmage, če je lažje odnehati in si s tem prihranim trud in razočaranje.

• Krhanje odnosa in povezanosti. Če otrok ve, da bomo na koncu poti ploskali pokalu, ne pa njegovemu vloženemu trudu, se bo prej ali slej nehal pogovarjati o vsakdanjih rečeh. »Kako je bilo danes v šoli/na treningu/na vajah?« »V redu.«

• Tiha rast nima veljave. Otrok se nauči, da uspeh šteje le, če je javen, dramatičen in primeren za objavo na družbenih omrežjih (ali vsaj za hvaljenje pred sosedi in sorodniki). Ampak večine življenja ne sestavljajo dramatični trenutki, pač pa tihi dnevi, ki prispevajo k rasti. »Če ti nimajo veljave in ne pomenijo nič … potem lahko čas za povsem enak rezultat prebijem pred zaslonom in za igricami … ker tam rezultati štejejo.«

Kako se izogniti pasti zapostavljanja drobnih korakov?

Opaziti drobne stvari ne pomeni, da je treba vsakič ko otrok zapusti dom z zavezanimi čevlji, ali prinese umazano perilo v koš, klicati televizijsko postajo in objavljati fotografije lično odvrženih nogavic na Instagramu s pripisom: »Naš hišni aranžer nogavic je spet zablestel v vsej svoji krasoti, pa še matematiko je pisal najbolje v razredu.«

K treznemu, iskrenemu, resničnemu, zasluženemu, uravnoteženemu opaženju in priznanju malih korakov, ki se zapiše v otrokov um in postavi temelje za vztrajnost in trud, prispeva marsikaj:

• Konkretnost pomaga. “Bravo!” hitro utoni v pozabo. “Všeč mi je, kako si ostal zbran, ko ti ni šlo pri plezanju, in si poskušal znova — to je prava vztrajnost,” pa ostane.

• Sproščenost šteje. Ni treba iskati velikih besed in zvenečih citatov. Po navadi zadošča že kratek, iskren stavek.

• »Sem opazila, da si se danes lotil naloge sam od sebe. Fino.« Sporočilo? »Vidim te,« brez velikih ceremonij in fanfar.

• Male korake povezujem z večjimi cilji. »Lepo, da si se sama spomnila pripraviti opremo za trening, potem pa še preverila, če je vse tam. Pomembno je, da se to navadiš, da se ti ne bi na tekmi zgodilo, da česa ne bi imela s sabo.«

• Normaliziram “mikro trenutke”. »Super, si najprej vdihnil, namesto da bi se zadrl na učiteljico.« S poudarjanjem malih odločitev in trenutkov pomagamo otroku krepiti čustveno regulacijo in umirjati močna čustva.

• Ne pretiravam s paradami. Najstnik ne rabi balonov za vsako nogavico v košu. Če pretiravamo, pohvale začnejo zveneti neiskreno. Ravnotežje je pomembno.

• Pokažem svoje male zmage. Za najstnike so starši še vedno pomembni modeli, po katerih oblikujejo svoje vzorce. »Pa sem zložila perilo/pokosil travo/spekel potico. Bravo jaz.” Pomembno je, da najstniki vidijo, da tudi odrasli gradimo življenje iz majhnih trenutkov in korakov.

• Pohvala kot navada. Na primer nedeljsko kosilo, pri katerem vsak član družine pove eno majhno stvar, ki mu je uspela v preteklem tednu. In obenem omeni, kaj je opazil dobrega pri drugih članih družine. S takšnimi navadami pohvala (drugih in sebe) postane nekaj običajnega, ne izjema.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• Primerjanje sorojencev: “Tvoj brat to dela že leta.” (Recept za rivalstva in zamere, ki bodo vztrajale še dolga leta.)

• Pohvala samo ob popolnosti: “Test si pisal 97%? Kje si pa izgubil tiste tri odstotke?”

• Vsaka mala zmaga postane objava na Instagramu: priznanje ne potrebuje vedno publike, včasih je več vredna v manjšem krogu ali samo na štiri oči.

• Pohvala kot zaklad, ki je ‘preveč dragocen’ da bi ga razdajali.

Za konec

Opažanja in pohvale malih korakov in zmag ne vzgojijo »razvajencev«. Vzgojijo vztrajne, odporne otroke, ki bodo znali zaupati in verjeti vase, pa obenem spodbudno vplivati na ljudi okrog sebe.

Življenje ni niz pokalov. V resnici je niz malih vsakdanjih zmag. Ki včasih, ko jih opazimo in se jih znamo razveseliti, pripeljejo tudi do pokalov. Ali pa maturantskih plesov. Ali pa do zlate poroke. Ali pa do … Ker se v resnici prav vse velike in pomembne stvari v življenju začnejo z malimi koraki. 

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/ignoring-the-small-wins