Prosta igra je dragocen del otroštva

Igra je otrokova prva učilnica. Prosta igra pa najboljša njena oblika za spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti in celega niza pomembnih življenjskih veščin.

Če človek bere članke o starševstvu in otroštvu, nehote dobi vtis, da mora imeti vsaka minuta otrokovega dne jasen namen in strukturo. Sicer zlahka zamudimo priložnosti za razvoj pomembnih veščin, otroci pa ne razvijejo svojih potencialov. Domačim nalogam in učenju sledi trening nogometa, učenje tujega jezika, programerski krožek, glasbena šola, ustvarjalne delavnice — vse to in še kaj za povrh v tistih nekaj urah otrokovega popoldneva, od konca šole do umivanja zob pred spanjem.

Na urnikih otrok ostaja vse manj časa za prosto igro. Igro brez vnaprejšnjih scenarijev in jasnih ciljev. Nič čudnega. V času, ko »otrok mora biti zaposlen« se zdi ideja proste igre skorajda bogokletna, tako rekoč gojišče lenobe, neproduktivnosti in nekoristnih navad, predvsem pa velika izguba časa, ki bi ga otrok lahko izkoristil za bolj koristno početje in razvijal pomembne veščine za življenje.

Krčenje časa za prosto igro … je v resnici sila slaba stvar. Ker prosta igra niti približno ni škodljiva reč. V resnici je daleč od tega, da bi bila izgubljen čas — igra je otrokova prva učilnica. Prosta igra pa najboljša njena oblika za spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti in kupa pomembnih življenjskih veščin.

Če iz otroških življenj odstranimo prosto igro, otrok ne zaščitimo. Nasprotno, oropamo jih za najbolj naravno obliko razvoja, ki si ga lahko zamislimo. Ker včasih za razvoj  niso najbolj pomembne tiste dejavnosti, ki so najbolj načrtovane in strukturirane, pač pa tiste, pri katerih otroci najbolj uživajo, izražajo in urijo sebe, in skozi njih rastejo in se razvijajo s sebi lastnim tempom in najbolj na svojo kožo pisanim načinom.

Starši včasih verjamemo, da bo množica popoldanskih dejavnosti naše otroke »naredila« izjemne in popolne. Ampak otrokom ni treba biti izjemni in popolni, da bi uspevali in uživali v življenju – bolj kot to rabijo varen prostor, kjer lahko rastejo, ga občasno polomijo, se urijo in občasno spoznajo, kaj jim je res pomembno in kdaj se počutijo najbolje.

Kako se izogniti pasti krčenja proste igre

Otrokom je treba vrniti pravico do igre. Omogočiti jim igro. Brez strahu, da zato, ker ni vsaka njihova popoldanska minuta do potankosti načrtovana, vzgajamo lenuhe?

• Preimenujem dolgčas. Ko otrok zavzdihne: “Dolgčas mi je,” ne planem takoj nanj z rešitvami. Dolgčas je odskočna deska za ustvarjalnost. Ko se otroci dolgočasijo, lahko koš za perilo postane vesoljska ladja, kocke postanejo slaščice, plišasta igrača postane dojenček, stoli postanejo avtobus. Dopustim, da se  to zgodi.

• Načrtujem nenačrtovan čas. Nisem pristaš zapolnjenih otroških urnikov, če ga pa že imate obešenega na hladilnik, je občasno vanj dobro zapisati: “nič”. Enkrat ali dvakrat na teden čas, ki ni vnaprej strukturiran. Brez krožkov, brez obveznosti.

• Pripravim “oder”, a se vzdržim režije. Ponudim pester izbor stvari, ki jih lahko otroci uporabijo v igri: ustvarjalni material, barvice, igrače, kartonske škatle, kocke. Potem se umaknem. Prosta igra ne rabi scenarista, projektnega vodje in režiserja.

• Vzdržim se vrednotenja igre s kriteriji produktivnosti. Ni treba, da je vsak hobi in vsaka igra tako primerna za povzetek življenjepisa, da je nenehno pod drobnogledom: »kakšen je rezultat … je popolno narejeno … ali šteje za kariero«. Nič ni narobe, če se igra konča s podrtim stolpom iz kock, za otroka cilj igre verjetno ni bil arhitekturno doživetje, pač pa veselje v času njegovega nastajanja.

• Pustim, da se konflikti razrešijo. Prosta igra lahko prinese nesoglasja. En otrok bi to, drugi si želi nekaj drugega. prepire. Pri tem je pomembno, da se starši upremo skušnjavi, da bi posegali v igro in presojali vsako malenkost kot sodniki na nogometnem igrišču. Sodelovanja, spori, pogajanja, kuhanje mule, sklepanje kompromisov in dogovorov; vse to so pomembne učne izkušnje in lekcije..

• Sem zgled igre. Dovolim si otrokom pokazati, da zabava ni samo zanje. Zgradim trdnjavo, zaplešem med kuhanjem, rišem. Privoščim si čas za igro.

• Varnost je pomembna, dušenje pa ne. Nekatere oblike igre izumirajo zaradi pomislekov o varnosti. Varnost pri igri? Seveda, kadar je potrebna. Čelada? Ja (ko je rekvizit pri igri kolo, rolka, skiro …). Krema za sončenje? Ja, zunaj pripeka sonce. Polurno izobraževanje o varnosti v cestnem prometu in boreliji pred igro skrivanja? Verjetno ni potrebe. Varno, a brez pretiravanja; majhne praske se zacelijo, pomanjkanje proste igre pa pusti večjo luknjo.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• preveč načrtovanja in strukturiranja vsake otrokove proste ure,

• reševanje otroka pred dolgčasom (ki se morda zdi neprijeten, a je v resnici odlična spodbuda za krepitev ustvarjalnosti in domišljije),

• razumevanje vsakega krožka in hobija kot potenciala za prihodnjo otrokovo kariero,

• poseganje v debate, spore, prepire, ki se jih morajo otroci naučiti reševati sami,

• obravnavanje odrgnjenega kolena kot katastrofe medplanetarnih razsežnosti (odrgnjeno koleno je lahko odlična učna izkušnja … lahko je pa priložnost za to, da se otrok naslednjih 30 let ne bo upal sesti na kolo).

Otrokom ni treba načrtovati vsake minute. Ni jim treba biti izjemni in popolni pri nizu različnih dejavnosti, da bi pozneje uspeli in uživali v življenju – bolj kot to rabijo varen prostor, kjer lahko rastejo, ga občasno polomijo, se urijo in občasno spoznajo, kaj jim je res pomembno in kdaj se počutijo najbolje.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/fear-of-free-play