Pogum nam pomaga premagati strahove in stopiti iz področja udobja naproti neznanemu. Šole bi morale biti prostori radovednosti, raziskovanja in poguma. Namesto tega v njih velikokrat čutimo strah. Strah pred napakami. Strah pred ocenami, spraševanji, preverjanji, inšpekcijami. Strah pred neuspehom.
Strah je eno od najmočnejših in najstarejših čustev. Pojavlja se v številnih oblikah. V veliki meri nas oblikuje in vpliva na naš razvoj. Njegova evolucijska naloga je varovanje pred nevarnostmi, v skrajnih okoliščinah nam pomaga preživeti. A kadar se naučimo videti grožnjo tam, kjer bi bilo smiselno videti priložnosti, lahko postane težka ovira na poti k pomembnim življenjskim ciljem.
En od strahov, ki lahko globoko usmerja naše odločitve, je strah pred neuspehom. Pojavi se tam, kjer se neuspeh razume kot nekaj slabega, sramotnega. Živimo v družbi, ki poudarja rezultate, standarde, pričakovanja. S tem je povezano prepričanje, da je izobraževanje namenjeno zbiranju priznanj, diplom in nazivov. Okolje, v katerem otroci zbirajo točke, na podlagi katerih se jim odpirajo ali zapirajo vrata v prihodnost, vzpostavlja naravno gojišče za strah pred neuspehom .
STRAH PRED NEUSPEHOM JE ŠKODLJIV
Nič tako zelo ne duši človeške radovednosti in ustvarjalnosti, kot strah pred neuspehom. Strah pred neuspehom nas sili ostajati v coni udobja, vztrajati pri poznanih in varnih rutinah, odpovedati se preizkušanju novega in drugačnega. Strah pred neuspehom je kriv za to, da mnogi ljudje več energije in fokusa usmerijo v preprečevanje neuspeha, kot v iskanje uspeha.
Radovednost je otrokom prirojena. Kam in kako se bo razvijala, je v veliki meri odvisno od odraslih v otrokovem okolju in od njihovih odzivov. Otroci, katerih osnovni motiv je ugajati odraslim (staršem, vzgojiteljem, učiteljem), iščejo občutek, da so uspešni, sprejeti in priznani. Skrb, da bi razočarali starše in učitelje, spodbuja in krepi njihov strah pred neuspehom. V šoli se ne trudijo za sebe, trudijo se, da bi odrasli ostali zadovoljni z njimi. Ne hrepenijo po učenju, pač pa po uspehih, nagradah in občudovanju. Ne žene jih radovednost, pač pa težnja po ugajanju. Ne žene jih pogum, pač pa težnja po ostajanju v varnem področju (coni udobja).
Pomemben korak iz te cone udobja se lahko zgodi, ko (če) začne mlad človek sprejemati sebe v celoti, z vsemi svojimi talenti, zmožnostmi, pa tudi pomanjkljivostmi. Ko začne razumeti, da njegova identiteta ne temelji zgolj na številu priznanj in povprečni oceni, pač pa je veliko širša, lahko začne premagovati strah pred neuspehom. Za to premagovanje nujno potrebuje podporo odraslih, zagotovilo, da se lahko čuti sprejet in razumljen tudi ob neuspešnih poskusih. Ta podpora je ključna za razvoj otrokovega poguma.
Premik od otroka, ki želi ugajati odraslim in se zato boji neuspehov, do mladostnika, ki ga vodi notranja motivacija in zato neuspehov ne razume kot nekaj česar se mora bati, pač pa kot nujne življenjske izkušnje na poti k uspehom, se lahko zgodi le v okolju, v katerem se otroci in mladi čutijo sprejeti in varni. Tudi pri svojem preizkušanju. Tudi (in predvsem) ob svojih napakah.
Napake so sestavni del življenja. Vse kar smo danes, je tudi zasluga naših preteklih napak in izkušenj, ki so nam jih dale. Učitelji imajo vsak dan priložnost utrjevati to pomembno življenjsko lekcijo. Noben učenec ni popoln. Vsak lahko dela napake. Naloga odraslih je, da jih učimo soočiti se z napakami, razumeti zakaj so se zgodile, jih popraviti in se naučiti, kako se jim v prihodnosti izogniti.