Kjer koli ljudje živimo, se učimo ali delamo skupaj, se bodo pojavile razlike. Mnenja, cilji in občutki včasih trčijo drug ob drugega. Kar je povsem normalno. Nesporazumi in konflikti sami po sebi niso niti slabi niti dobri. Dobre ali pa slabe so njihove posledice. Zato je pomembno, kako se odzovemo nanje. Učenje veščin reševanja konfliktov otrokom in mladim pomaga, da se naučijo poslušati, spoštljivo izražati čustva ter iskati rešitve, ki ohranijo tako odnose z drugimi kot s

Zdravi odnosi oblikujejo, kako otroci in mladostniki vidijo sebe in druge. Ko se počutijo varne, povezane in sprejete, se razvijata in krepita njihova samozavest in radovednost — s tem pa se postavljajo temelji za uspešno krmarjenje med izzivi, na katere bod naleteli pozneje v življenju.

Vsak pomemben dosežek – učenje nove veščine, dokončanje projekta ali uresničitev cilja – zahteva čas in trud. Šole, ki spodbujajo prizadevnost in vztrajnost, otrokom in mladostnikom pomagajo krepiti samozaupanje, potrpežljivost in samozavest.

Živimo v času neprestanega pretoka neskončnih informacij, novic, mnenj, videov in objav, ki se na zaslonih menjajo vsakih nekaj sekund. Za otroke in mlade, ki odraščajo v tem svetu, kritično mišljenje ni le ena od življenjskih veščin – je preprosto nujnost.

Vzgoja in izobraževanje ni samo razvijanje znanja, pač pa tudi temveč tudi značaja. Dejstva in veščine, ki jih osvojimo v šoli, nas pripravljajo na delo na različnih področjih, značaj pa nas pripravlja na življenje. Vzgoja za značaj mladim pomaga razvijati integriteto, empatijo, odgovornost, pogum ter druge pomembne vrline in vrednote, ki usmerjajo, kako bodo živeli ter kakšen odnos bodo imeli do ljudi in sveta.

Zanos in strast rasteta tam, kjer se trud sreča z veseljem. Kjer je tisto, kar počnemo, vir užitka in nagrada samo po sebi. V šolah, kjer otroci in mladi doživljajo te občutke, učenje ni le nujno zlo, pač pa lahko postane pomemben vir veselja in zadovoljstva.

Od družbenih omrežij do videov, iger in spletnih razprav so danes mladi nenehno izpostavljeni nepregledni množici sporočil in informacij, obenem pa ne dovolj opremljeni z veščinami, ki bi jim pomagale presoditi, katere od teh so verodostojne, katere pa ne. V teh okoliščinah razvijanje odpornosti proti lažnim novicam in teorijam zarot ni le pomembna življenjska veščina, pač pa dobesedno nujnost.

Življenje ni vedno lahko. Nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Verjetnost, da današnji otroci in mladi na svojih življenjskih poteh ne bodo doživeli razočaranj, sprememb, izgub, padcev in trenutkov, ko stvari ne bodo šle po njihovih načrtih, je ničelna. Ključno vprašanje zato ni, ali bodo kdaj doživeli resne preizkušnje, pač pa kako se bodo znali in zmogli soočiti z njimi.

Čustvena inteligentnost, zmožnost prepoznavanja, razumevanja in upravljanja lastnih čustev ter zmožnost empatičnega povezovanja z drugimi otrokom, mladim in odraslim pomaga krmariti med izzivi, razvijati empatijo in graditi zdrave odnose.

Občutek smisla ni prirojen. Prav tako se ne pojavi nenadoma, ko človek vstopi v odrasla ali zrela leta. Njegovi temelji se začnejo graditi že v otroštvu. Otroci izbirajo igre, ki se jim zdijo smiselne in v katerih uživajo. Mladostniki se veliko raje lotevajo stvari, če so jim smiselne … tiste, ki se jim zdijo brez smisla, pa doživljajo kot breme in se odzovejo z odporom.

Otroci in mladi danes živijo obdani z neštetimi vplivi prijateljev, sošolcev, vrstnikov in še posebej družbenih omrežij. Čeprav so številni trendi, ki se širijo po slednjih in po vrstniških skupinah, lahko zabavni ali celo ustvarjalni, pa nekateri spodbujajo tvegano, škodljivo ali celo nevarno vedenje.

Živimo v času nenehnega hrupa, hitrega tempa in zaslonov. Mladi odraščajo v svetu, ki jih neprestano zasipa z obvestili, ponuja hitro instantno zabavo in jih preplavlja z neskončnim tokom informacij. Njihove misli nenehno begajo stran od sedanjega – in pogosto tudi proč od njih samih, proti zaslonom. Zato sta veščini čuječnosti in usmerjene pozornosti danes morda pomembnejši kot kdajkoli prej.

Ljudje z razvojno miselnostjo verjamejo, da so rezultati posledica vloženega napora, in da lahko svoje zmožnosti razvijajo in izboljšujejo. Ker je ta miselnost povezana z izkušnjami »dobro mi gre, če se potrudim«, tudi soočenje z neuspehom ne pomeni osebnega poraza in sramote, pač pa sproži razmišljanje »če se bolj potrudim, mi lahko uspe«.

Kot družbena bitja živimo znotraj kulture, ki so jo oblikovale generacije pred nami. Način, kako se otroci in mladi učijo teh vrednot, jih ponotranjajo, prevprašujejo, o njih razmišljajo in jih živijo, ne vpliva le na njihovo življenje, temveč tudi na etično podobo sveta, ki ga bodo pomagali soustvarjati za prihodnje generacije.

Ljudje smo po naravi družabna bitja. Potreba po skrbi za druge in po prispevanju k skupnosti je globoko vtkana v nas. Tudi za to, ker smo bili ljudje v zgodovini vedno odvisni od skupnosti – tistim, ki so v skupnost vlagali več, je skupnost tudi vračala več.

Ena od najpomembnejših stvari, ki jih lahko da šola otrokom in mladim, je odkriti te svoje cilje in sanje. Ker ljudje zares zacvetimo, kadar sledimo svojim osebnim ciljem in sanjam, ne le tistim, ki jih za nas postavijo drugi. To ne pomeni nujno zavračanja pričakovanj drugih in okolja, pač pa učenje, v katerem se to, kar svet potrebuje od njih, poveže s tem, kar imamo radi in kar nam veliko pomeni.