Neodločno prelaganje odločanja sem ter tja ne pomaga nikomur. Ne otroku. Še posebej pa ne staršem. Ker je ena od temeljnih nalog starševstva, da se je včasih treba odločiti. Tudi če odločitev ni popolna. Ker je največkrat tudi nepopolna odločitev boljša od ne-odločitve.

Otroci, ki prepogosto poslušajo “Ne sprašuj me” zlahka zrastejo v najstnike, ki so se naučili, da staršem ne povedo ničesar; ali pa v poslušneže, ki nikoli ne bodo imeli svoje lastne volje.

Mir v hiši in kakovostni odnosi niso rezultat popuščanja, pač pa okolja, v katerem se otroci naučijo, da se zaradi besede NE ne podre svet, da ta beseda nima nikakršne zveze z odnosom in ljubeznijo staršev in da se tudi preživeti tudi občasen NE. V okolju, v katerem se otroci učijo obvladovati in regulirati svoje občutke, tudi kadar se odpovejo kakšnemu trenutnemu impulzu.

Pravila so pomemben del odraščanja. Pomembna so za varnost, sobivanje, odnose, učenje vedenja in še marsikaj. Naloga staršev je, da jih vzpostavijo, spremljajo in včasih uveljavljajo posledice. A otroci rastejo. Zato je dobro, da z njimi rastejo tudi pravila.

Včasih starši izbruhnemo. Včasih se nam nabere. Včasih se je težko zadržati. A odziv, ki je bistveno večji od problema, se lahko obrne proti nam. Otrok, ki doživi enako burne odzive na široko paleto malenkosti (kakršne so v teh letih običajne), se ne more naučiti razlikovati, kaj je še kar pomembno, kaj je manj pomembno in kaj so najbolj pomembne reči.

Starševsko tekmovanje za naklonjenost otrok je ena od najslabših reči, ki si jih lahko starši privoščijo. Ker se takšna tekmovanja vedno končajo z enim in istim rezultatom, brez zmagovalce, pa s samimi poraženci. Izgubi otrok in izgubita starša.

Lizika za pridnost, igrača za umite zobe, pravljica za brokoli … pa nagrada za ritmično dihanje. Včasih se starši vedemo, kot da so nagrade tisto, kar najbolj motivira otroke. Ker smo nekje prebrali, da psihologi pravijo, da je smiselno vedenja otrok nagrajevati, ker potem iz njih zrastejo navade. Kar drži - včasih.

Otroci in nered sodijo skupaj. Občasne nezgode in packarije so priložnost za učenje odgovornosti in odpravljanja posledic. Ne pa za forenzično preiskavo in kazenski proces.