Ko se igrače kopičijo brez nadzora in zdrave mere, otroci zlahka postanejo preobremenjeni z dražljaji, zbranost postaja vse krajša, igra pa vse bolj površinska.

Včasih se nam zdi, da razvojni mejniki dokazujejo, da smo kot starši na pravi poti. Da smo OK. Da delamo dobro. Včasih nam dajejo občutek varnosti – vse je v redu. Ampak otroštvo ni tekmovanje, kdo bo prvi prišel do mejnika. Bistvo otroštva je rast in razvoj v lastnem ritmu. Brez tesnobe in pritiskov.

Starševsko tekmovanje za naklonjenost otrok je ena od najslabših reči, ki si jih lahko starši privoščijo. Ker se takšna tekmovanja vedno končajo z enim in istim rezultatom, brez zmagovalce, pa s samimi poraženci. Izgubi otrok in izgubita starša.

Igra je otrokova prva učilnica. Prosta igra pa najboljša njena oblika za spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti in celega niza pomembnih življenjskih veščin.

Ni ga zdravega starša, ki ne bi čutil potrebe zaščititi svojega otroka, ali potegniti se zanj. A helikopterstvo ne ustvarja boljše prihodnosti za otroke, pač pa jo omejuje.

Potrošniška družba nas prepričuje, da je obilje igrač in stvari znak ljubezni in dobrega starševstva. V resnici starševska prisotnost in odnosi pustijo dosti globljo sled kot katera koli igrača ali stvar.

Varnost je pomembna. Zaščititi dojenčka je naravno. Nagonsko. Ena od prvih reči, ko pride v hišo dojenček, je prilagoditev doma za to, da bo povsem varen. Ampak pri tem včasih pretiravamo. Umivanje rok? Seveda. Razkuževanje nog po sprehodu? Korak preveč. Sterilizacija stekleničke? Seveda. Razkuževanje babice? Korak preveč. Zaščita vtičnic in ostrih robov? Da. Ovijanje pohištva, skupaj s fikusom in pudljem v mehurčkasto folijo? Korak preveč.

Naravno starševstvo ... se sliši super. A če se sprevrže v prestižno in drago blagovno znamko z neuresničljivimi zahtevami in sramotenjem tistih staršev, ki se pregrešijo zoper "naravno, ali pa nič" pravila ... potem to ni več ideal, pač pa toksičen kult. Če mora biti vse naravno/bio/eko … ali greš pa naravnost na sramotilni steber, potem to niso priporočila za starše, pač pa teror in strašenje.

Lizika za pridnost, igrača za umite zobe, pravljica za brokoli … pa nagrada za ritmično dihanje. Včasih se starši vedemo, kot da so nagrade tisto, kar najbolj motivira otroke. Ker smo nekje prebrali, da psihologi pravijo, da je smiselno vedenja otrok nagrajevati, ker potem iz njih zrastejo navade. Kar drži - včasih.

Otroci in nered sodijo skupaj. Občasne nezgode in packarije so priložnost za učenje odgovornosti in odpravljanja posledic. Ne pa za forenzično preiskavo in kazenski proces.

Predšolski otroci, ki imajo popoldne bolj zaseden urnik od povprečnega direktorja mednarodne korporacije, ostanejo brez časa in priložnosti za ustvarjanje, počitek in tisto preprosto veselje, ki bi moralo biti običajno za predšolska leta.

Nasprotje igre ni delo. Nasprotje igre je depresija. Tako je zapisal Brian Sutton Smith, en od vodilnih strokovnjakov za otroško igro. To je zapisal pred leti. Danes imamo le še več razlogov za to, da se prevprašamo, ali res razumemo, kako pomembna je igra za otrokov razvoj.