• Kristijan Musek Lešnik

Nasprotje igre je depresija, je zapisal Brian Sutton Smith

Nasprotje igre ni delo. Nasprotje igre je depresija. Tako je zapisal Brian Sutton Smith, en od vodilnih strokovnjakov za otroško igro. To je zapisal pred leti. Danes imamo le še več razlogov za to, da se prevprašamo, ali res razumemo, kako pomembna je igra za otrokov razvoj.

19. maja je bila na sporedu 2. programa TV Slovenija kanadska dokumentarna oddaja »Moč igre«. Oddaja, ki bi jo moral videti vsak starš in strokovnjak, ki živi in dela z otroki v vrtcih in šolah, je izpostavila izjemen pomen igre za razvoj nekaterih najpomembnejših življenjskih veščin. Od socialnih veščin, sporazumevanja, do empatije in samozaupanja.


Danes zelo dobro vemo, da se mnoge lastnosti in veščine, ki igrajo ključno vlogo v naših življenjih in odnosih, pomembno oblikujejo in utrjujejo skozi igro v najzgodnejših letih.


Na drugi strani vse bolj opažamo, da imajo današnje generacije otrok vse manj priložnosti za tovrstno igro.


Na tretji strani se čudimo, kako in zakaj v našem delu sveta skokovito narašča pojavnost tesnobe in depresije med otroci in mladimi. In skušamo razumeti, zakaj v vseh razvitih državah opažamo porast nekaterih motenj osebnosti, ki jih zaznamujeta odsotnost empatije in nezdravi egocentrizem (od narcisizma do psihopatije) v kulturi: jaz, jaz, jaz in še enkrat jaz.


Kolikokrat se vprašamo, ali in koliko se ta epidemija duševnih stisk in motenj povezuje s tem, da smo v zadnjih desetletjih otrokom sistematično odvzemali priložnost, da bi pomembne življenjske veščine preizkušali in razvijali skozi igro; obenem pa jim kot nadomestek igre v roke potiskali elektronske naprave, ki ne morejo nadomestiti igre na prostem. S svojim vplivanjem na sprožanje dopamina v možganih pa povzročajo vse večjo odvisnost od iskanja ugodja v virtualnem svetu, namesto na igralih in v skupini.

V nekem trenutku smo se odločil, da je svet tako nevaren, da smo jih obdali z vato in zaščitili pred celim nizom izkušenj in izzivov, ki so prejšnjim generacijam. To samo po sebi ni tako usodno. A smo jih obenem anestezirali z elektronskimi sprožilci dopamina. Kombinacija obojega je pa recept za katastrofo.


Kaj vse smo odvzeli otrokom?


Ene od najbolj prvinskih iger so igre prerivanja, v katerih otroci (posebej fantje, podobno kot mladiči pri drugih sesalcih) preizkušajo svoje telo in obenem tudi svoje meje, se učijo uveljavljati na socializiran in sprejemljiv način in obenem pa razvijajo empatijo. Te razvojno pomembne igre smo pred desetletji začeli neupravičeno zamenjevati z izražanjem nasilja in jih zato prekinjamo in prepovedujemo. S tem otrokom odvzemamo priložnost za razvijanje razumevanja sebe v odnosu do drugih in za razvijanje empatije in teorije uma. Otrok, ki nima možnosti za igranje tovrstnih iger se bo težko učil razumeti, kje njegove meje posežejo preko meja drugih in kaj je za druge sprejemljivo, kaj pa neprijetno.


Odvzeli smo jim tvegane igre. Primerjajte slike otroških igral pred 100 leti in danes. Iz otroškega sveta smo (v strahu pred poškodbami in tožbami) umaknili ogromno število iger in orodij, za katere smo precenili, da predstavljajo tveganje za poškodbe. V resnici so bile prav te igre (ja, poškodbe so se tudi dogajale) natančno tiste priložnosti, v katerih so otroci spoznavali meje svojih zmožnosti in preizkušali pogum. Otroci, ki jih prestrašimo pred vsakim zahtevnejšim izzivom, ne bodo nikoli zmogli razviti poguma. Otroci, ki zaradi tesnobe in strahov odraslih v otroštvu nikdar ne premagajo svojih strahov in tesnobe, bodo zrasli v nesamozavestne in anksiozne odrasle. Otroci, ki ne bodo preizkušali svojih mej (in včasih na boleč način spoznali svojih omejitev), bodo odrasli v ljudi, ki jim bo kronično manjkal pogum spopasti se z izzivi, ali pa bodo občasno tvegali daleč onkraj meja svojih zmožnosti, ko bodo posledice zanje in za druge okrog njih dosti težje kot na otroškem igrišču. Helikoptersko in hiperzaščitniško starševstvo v resnici ne zavarujeta otroka pred nevarnostmi sveta – oropata ga izkušenj, ki bi mu pozneje v življenju lahko pomagale soočiti se z izzivi in jih premagati.

Iz njihovega okolja smo odstranili orodja in igrala, za katera smo ocenili, da se lahko z njimi morebiti poškodujejo, ali doživijo frustracijo. Drži, nekateri otroci so se včasih ob tovrstnih igrah poškodovali – danes nevarnosti teh poškodb ni. A je posledica tega tudi ta, da celotne generacije otrok odraščajo brez izkušenj, ki bi jim pomagale razumeti kaj zmorejo in česa ne.


Otrokom smo iz okolja odstranili lesene palice in kocke. Ker so to siromašne igrače. Nadomestili smo jih z govorečimi lutkami in seti kock, iz katerih lahko ustvarijo eno samo konstrukcijo, natančno po priloženih navodilih. Absurdno pri tem je, da je otroška igra, ko se igrajo s surovimi materiali, veliko bolj domišljijsko bogata, kot pri igri z visoko strukturiranimi igračami.


Otroke smo iz zunanjega okolje, ki je nepredvildljivo in občasno blatno preselili v prostore, v katerih lahko ves čas nadzorujemo, da se ne morejo poškodovati in umazati. V resnici smo s tem osiromašili njihove izkušnje.


Odvzeli smo jim ključne izkušnje za spoznavanje sebe in razvijanje življenjskih veščin


Otroci so imeli pred desetletji veliko več priložnosti za igro, ki jim je pomagala pridobivati izkušnje, s katerimi so odraščali v ustvarjalne, samozavestne in podjetne ljudi. Današnjim otrokom smo odvzeli priložnost za množico izkušenj in izzivov – ne ker jih otroci ne bi zmogli, pač pa zato, ker odrasli ne zmoremo premagati svoje tesnobe, ko jih opazujemo in nas skrbi zanje.


Danes izjemno dobro poskrbimo za varnost otrok. Branimo jih pred sleherno tesnobo in frustracijo. Namesto, da bi odraščali v socialno spretne in empatične ljudi, vzpostavljamo pogoje za razrast narcisizma in psihopatije. Namesto, da bi jim omogočili spoznati se in zaupati v sebe, jim dobesedno tlakujemo pot v nesamozavestno in tesnobe polno odraslost, v kateri se bodo skrivali pred izzivi vsak v svoj virtualni svet.


Vse to smo naredili, ker našim otrokom želimo dobro.


Pa jim res?


dr. Kristijan Musek Lešnik


PS. Ne me narobe razumeti: nisem pristaš tega, da bi otroke potiskali v tvegane dejavnosti. Ampak nekaj zdrave pameti bi pa vendarle bilo dobro vrniti v naš odnos do otroške igre.




0 views

© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani