»Kakšna bo šola prihodnosti« je vprašanje, ki je približno tako staro kot so stare šole, pa vedno enako aktualno.
Besedilo, ki ga berete, je opremljeno z ilustracijo, ki prikazuje, kako so si laiki šolo leta 2000 predstavljali pred 120 leti - kot polnjenje glave in spomina s podatki, le s pomočjo novih tehnologij (niti ne tako daleč od nekaterih današnjih predstav).
Šole so bile takrat, ko je nastala ilustracija, za večino otrok zgradbe, kjer so se jim odpirala vrata v prej nepoznane svetove informacij in znanj. A danes, ko so otroci vsepovsod preplavljeni z informacijami, je veliko bolj v ospredju druga vloga šole: podpora otrokom, da se učijo kritično razmišljati in znajti v poplavi informacij, razlikovati zrnje od plev, verodostojno znanje pa od lažnih novic. Zmagovalci prihodnosti bodo tisti šolski sistemi, šole in programi, ki razumejo, da:
danes količina informacij, ki so samo en klik stran na dosegu otroških prstov, neznansko presega količino informacij dostopno v največji knjižnici, ki jo je kadar koli zgradila človeška roka,
morajo učitelje, ki prenašajo informacije in znanje do otrok in mladih zamenjati učitelji navduševalci, motivatorji, spodbujevalci, ki jih bodo znali opolnomočiti, da bodo zmogli sami iskati in soustvarjati trajno znanje, ne kot pasivni prejemniki informacij, pač pa kot aktivni raziskovalci.
Ko prebiram ideje učiteljev, ravnateljev, akademikov iz različnih držav, je veliko strinjanja o tem, da se bodo šole morale spreminjati, prilagajati. Precej manj pa o tem kako. Zato sem zapisal nekaj izzivov in vprašanj, ki se mi zdijo ključni za premišljevanje o tem, kaj je šola danes in kakšna naj bo šola jutri, da bo še naprej ohranjala svoje pomembno družbeno poslanstvo: zagotavljala vsem otrokom možnosti, da uresničijo svoje potenciale.
Kaj pa mislite vi?
Izziv 1: Za kaj naj bi šola usposabljala mladega človeka?
Kaj naj bo osrednje prizadevanje šole:
Ali KAJ zna mladostnik / mlada oseba, ko konča šolo?
Ali KDO je mladostnik / mlada oseba, ko konča šolo?
Katera znanja in veščine naj otrokom in mladim daje, utrjuje in spodbuja šola?
Ali lahko danes opredelimo, katera znanja in veščine bodo odločilne za »uspešnost« današnjih šolarjev v življenju? Kaj naj bodo kriteriji »uspešnega življenja«?
Ali naj šola otroke in mlade opremlja z znanji in veščinami za poznejši karierni uspeh? Materialno blagostanje? Srečno in zadovoljno življenje? Konstruktivne vzajemne odnose? Kaj naj bodo kriteriji »uspešnega življenja«?
Izziv 2: Ali šola danes uspešno in uravnoteženo nagovarja potrebe otrokovega razvoja na vseh področjih? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
V času šolanja poteka intenziven razvoj otrok in mladostnikov na ključnih področjih življenja:
kognitivnem (prim.: znanje, pomnjenje, vedenje),
socialnem (prim.: medosebni odnosi in veščine, veščine sobivanja, odnos do posameznikov in do skupnosti),
osebnem/intimnem (prim.: samozaupanje, samoučinkovitost, razumevanje samega sebe, razvoj osebnostnih lastnosti),
čustvenem (prim.: zavedanje občutkov in čustev, izražanje čustev, kontrola impulzov, zaupanje),
telesnem (prim.: fina in groba motorika, gibanje, šport, odnos do telesa, ročna dela),
duhovnem (prim.: ustvarjalnost, značaj, vrline in vrednote, hvaležnost, odgovornost, pogum).
Ali šola uravnoteženo nagovarja razvojne potrebe otrok in mladostnikov na vseh teh področjih? Ali pa so nekatera področja zapostavljena (nekateri kritiki opozarjajo, da naj bi bila ostala področja razvojnih potreb zapostavljena na račun kognitivnega; šola pa pretirano kognitivizirana)?
Ali izobraževalni sistem pri otrocih uravnoteženo nagovarja in spodbuja razvoj široke palete življenjskih veščin za »kakovostno življenje in zdravo sobivanje« (prim.: empatija, altruizem, socialne veščine, odgovornost, zaupanje, pogum, ustvarjalnost, čustvena inteligentnost)?
Izziv 3: Ali se šola danes osredotoča na otrokove omejitve, ali na njegove potenciale? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Ali se fokus šole uravnoteženo usmerja tako k otrokovim potencialom, zmožnostim, zanimanjem (kaj otrok oziroma mladostnik zmore in ga zanima) kot k odpravljanju primanjkljajev na ključnih področjih znanj in veščin? Ali je v šolskem sistemu ob skrbi za to, da otrokom pomagamo krepiti šibkejša področja (dodatna pomoč in podpora tam, kjer gre otroku slabše) enako prisotna skrb za to, da otrokom pomagamo prepoznati, najti in krepiti njihova močna področja?
Metaforično: Ali šola otrokom in mladostnikom pomaga razviti krila in jih spodbuja odpirati različna vrata v življenje, ali jim (nehote) na noge priveže težke okove in jih sili v kalupe?
Ali imajo otroci in mladi priložnost razvijati svoje potenciale na področjih, ki jih najbolj zanimajo, ali pa se na prehodih med različnimi stopnjami izobraževanja znajdejo pred zaprtimi vrati?
Ali šola danes išče, krepi in spodbuja notranja zanimanja otrok; ali notranji interesi pri otrocih počasi ugašajo in jih nadomestijo zunanje spodbude (ocene, tekmovanja, nagrade, kazni)?
Izziv 4: Se šolarji učijo za znanje, ali se učijo za ocene? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Ali pritisk na ocene, kadar so te pomembno merilo in sito za prehod na naslednje ravni spodbuja učenje , razvoj trajnega znanja, uma in veščin; ali predvsem prizadevanja za čim višje trenutne ocene?
Ali je spremljanje napredka učencev vezano na produkt (znanje), ali proces (učenje, vloženi napor, vztrajnost)?
Izziv 5: Ali je v šoli danes ustrezno ravnovesje med tekmovalnostjo in sodelovanjem? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Ali naj šola spodbuja tekmovalnost med otroki in mladimi? Koliko?
Ali naj šola spodbuja sodelovanje med otroki in mladimi? Koliko?
Kako evalvirati napredek in razvoj v znanju? Kako in zakaj je smiselno zagotavljati merljivost učnih rezultatov in obenem preprečiti, da učitelji zaradi pritiska merjenja učnih rezultatov opuščajo prizadevanja za spodbujanje nekaterih manj merljivih življenjskih veščin (prim.: odgovornost, altruizem, ustvarjalnost, pogum, tovarištvo) pri otrocih in mladih? Kakšna je vloga eksternosti in standardiziranih testov? Ali so standardizirani zunanji testi ustrezno merilo znanja, ali pa ožijo in siromašijo učno okolje in ukalupljajo mladega človeka?
Izziv 6: Ravnovesje med pravicami posameznika in odgovornostjo do skupnosti? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Kakšno je (naj bo) ravnovesje med pravicami posameznika in pravicami skupnosti?
Ali je poudarjanje posameznikovih pravic v sodobni družbi ustrezno uravnoteženo z varovanjem pravic drugih in skupnosti ter razumevanjem posameznikove odgovornosti do drugih, skupin, skupnosti, okolja in sveta?
Izziv 6: Družbena pravičnost šole in kompenzacijska vloga šola. Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Ena od ključnih predpostavk razsvetljenske javne šole za vse je omogočanje izobrazbe vsem otrokom, ne glede na izhodiščni položaj (ekonomski in socialni kapital družine). Ali naj bo šola blažilec socialnih neenakosti in prostor, v katerem lahko otroci in mladostniki kompenzirajo slabše izhodišče? Ali naj bo šola prostor, v katerem se spodbuja sprejemanje različnosti?
S kom naj se šola ukvarja: z otroki in mladostniki z vrha, z dna, ali s sredine gaussove krivulje. Ali šolski programi po načelu »en program za vse / one size fits all« lahko uspešno nagovarjajo potrebe različnih otrok in mladih; ali pa so tako oblikovani po meri »povprečnega učenca«, da spodbujajo uravnilovko in utrjujejo povprečnost, obenem pa puščajo na cedilu na eni strani najšibkejše učence in na drugi strani tiste z najvišjimi potenciali.
Ali šolski sistem enako kvalitetno skrbi za razvoj najšibkejših (prim.: pomoč učno šibkejšim, učencem s posebnimi potrebami) kot za otroke in mlade z najvišjimi potenciali in zmožnostmi?
Ali šola predstavlja varno in spodbudno okolje za vse otroke, ne glede na njihove različne osebne okoliščine?
Ali šola zanika razlike med otroki in mladostniki (poudarja enakost), ali spoštuje različnost (poudarja enakopravnost)?
Izziv 7: Ali model šole iz obdobja informacijskega primanjkljaja lahko sledi zahtevam časa informacijskih presežkov? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Pred 100 leti je bila šola prostor, v katerem so se otrokom odpirali svetovi znanja in informacij - danes imajo otroci na dosegu roke (na pametnem telefonu) možnost dostopanja do neomejenih količin informacij.
Kako uravnotežiti dve vlogi sodobne šole: prenašanje pomembnega znanja in veščin + razvijanje kritičnega mišljenja in presojanja informacij, odpornosti na lažne novice in teorije zarote?
Kako naj šola ubrani in ohranja verodostojnost znanja? Kako naj šola spodbuja razvoj avtonomnega uma in otroke in mladostnike uči misliti (prim.: razvijanje kritičnega mišljenja, prepoznavanja lažnih novic, teorij zarot)?
Kakšen odnos naj ima šola do branja?
Izziv 8: Kako naj šola »tekmuje« z virtualnimi svetovi, družbenimi omrežji, aplikacijami, računalniškimi igricami in drugimi generatorji dopamina? Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Nekateri najpomembnejši osebni dosežki slehernega človeka so plod vztrajnosti, napora, truda, osredotočene pozornosti; nekateri največji viri osebnega in notranjega zadovoljstva so občutki izpolnjenosti po uresničenju ciljev, za katere smo si dolgo in vztrajno prizadevali.
Še v nobeni generaciji doslej pridobivanje življenjskih izkušenj in učenje vztrajnosti ni bilo tako ogroženo s poplavo virov instantnega zadovoljstva in neprestanega dotoka dopamina, kakršni so danes izpostavljeni otroci in mladi (prim.: socialna omrežja, računalniške igre). Izobraževanje, kakršno poznamo danes, se je razvijalo v časih, ko je bila za otroke alternativa šoli garanje na polju in v rudniku, otrokom je omogočila umik od manj prijetnih dejavnosti in odpirala vrata proti boljšim usodam; danes so isto šolo mnogi otroci doživljajo kot neprijetnost, kar jih sili stran od bolj prijetnih/zabavnih dejavnosti.
Kako naj šola pritegne otroke in mlade ter preživi in ohranja svoje poslanstvo v takšnem okolju?
Izziv 9: Ravnovesje med »one size fits all« šolskimi programi in individualizacijo ter personalizacijo pouka. Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Filozofija »enega programa za vse otroke« v okoliščinah enega učitelja na veliko skupino učencev temelji na predpostavki, da mora javna šola otrokom zagotavljati temeljna znanja in veščine, ključne za obstanek in razvoj skupnosti, družbe. Kje pa je točka, na kateri ta filozofija začne omejevati pedagoško avtonomijo in integriteto, ključno za nagovarjanje razvojnih potreb posameznega otroka?
Kakšno naj bo razmerje med splošnim ter individualiziranim/personaliziranim delom šolskih kurikulov in učnih načrtov?
Izziv 10: Iz šole lahko otroci in mladi prinesejo občutek »zmorem, če se potrudim«; ali pa občutke »če mi uspeva, mi zato ker sem dober; če mi ne uspeva, pomeni da sem luzer in iz mene nikoli ne bo nič«. Kakšna naj bo glede tega jutrišnja šola?
Kakšno vlogo naj igra šola pri razvoju otrokove samopodobe, samovrednotenja, samozaupanja, prožne (nasproti togi) miselnosti)?
Izziv 11: Kako naj se izobraževanje sooči z izzivi digitalizacije in umetne inteligence v šoli.
Ali naj IKT razumemo kot orodja, ki jih lahko šole in učitelji uporabijo za krepitev in izboljšanje učnega procesa; ali naj digitalizacijo in umetno inteligenco (AI) vidimo kot nadomestek za šolo in učitelje?
V katero smer naj gre razmislek naprej: kako izobraževalne preoblikovati in prilagoditi IKT orodjem, ali kako IKT smiselno uporabiti v izobraževalnih programih? Ali naj v središče izobraževalnih programov postavimo IKT orodja in umetno inteligenco, ki jima prilagodimo vsebine programov – ali naj v središču ostanejo vsebine, ki jim prilagodimo IKT in AI orodja?
Kakšen odnos naj ima šola do papirja in klasične knjige, do pisanja in branja?
Pa še kaj izzivov in vprašanj bi se našlo.
Kar nekaj izzivov in orehov za streti nas čaka, mar ne.
dr. Kristijan Musek Lešnik, 2021
(Risba iz leta 1901: Jean Marc Cote: Šola leta 2000.)