Naslov

© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani

E-pošta:

abced@abced.si

Kontakt

Kaj je POZITIVNA EDUKACIJA?

Pozitivna edukacija prenaša spoznanja, metode in tehnike uporabne pozitivne psihologije v šolsko okolje.

Pozitivna edukacija razume šole kot okolja, v katerih učenci ne razvijajo le svojih intelektualnih in kognitivnih zmožnosti, pač pa razvijajo tudi široko paleto psihosocialnih in drugih veščin in moči, značajskih moči, vrlin in kompetenc, ki so osnova za stabilno in trajno duševno blagostanje. Njen osrednji cilj je zagotavljanje spodbudnih pogojev za razcvet in dobro duševno počutje vseh članov šolske skupnosti: učencev, učiteljev in drugih.

 

Čeprav je besedna zveza pozitivna edukacija zelo mlada in je komajda dopolnila prvih deset let, so pot k njenemu nastanku in razvoju talkovali mnogi pomembni psihologi in drugi misleci (na primer John Dewey, Maria Montessori in drugi). K nastanku krovnega pojma pozitivna edukacija so v zadnjih petdesetih letih pomembna prispevala različna obdobja in usmerjenosti v šolskih okoljih, od obdobja okrepljenega fokusa na samovrednotenje (od 1970. let naprej), poudarjanja pomena razvijanja socialnih veščin (od 1990. let naprej) do okrepljenega fokusa na razvoju odpornosti (rezilientnosti) pri šolarjih v letih po po prelomu tisočletja.

 

Dolga leta je bil v šolstvu osrednji cilj učna uspešnost: v zadnjih desetletjih so bili osrednje merilo uspešnosti šol učni rezultati. V zadnjih letih pa  vse več šol, šolnikov in drugih strokovnjakov izpostavlja potrebo po bolj celostnem razvoju otrok in mladostnikov, z okrepljeno pozornostjo na njihovo počutje in psihično blagostanje. Del tovrstnih razmišljanj je verjetno neposredno povezan s podatki o naraščajočih znakih psiholoških stisk in težav pri otrocih in mladostnikih, ki sami po sebi kličejo k bolj sistematičnemu preventivnemu (namesto reaktivnemu) pristopu k zagotavljanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov.

Razumevanje, ki šole vidi kot ustanove, katerih vloga sega onkraj utrjevanja učnih kompetenc tudi na področje celostnega razvoja pomembnih življenjskih veščin, je vse bolj prisotno. Vse bolj jasno je, da je pomembna naloga in dolžnost šol ne le posredovanje kakovostnih znanj, pač pa tudi spodbujanje razvoja veščin in moči, ki so temelj psihičnega blagostanja, zadovoljstva, sreče, optimizma. To ne pomeni, da bi se šole morale odpovedati tistemu delu svojega poslanstva, ki krepi intelektualne in kognitivne kompetence; pač pa potrebo po tem, da jim komplementarno pridružijo učenje in krepitev veščin in moči za zagotavljanje optimalnega delovanja in počutja svojih učencev in zaposlenih. Za to pa šole in učitelji potrebujejo nove strategije in orodja – in prav pozitivna edukacija in pozitivna psihologija sta lahko pomemben vir takšnih orodij, strategij in intervenc.

Besedna zveza pozitivna edukacija morda ni najbolj posrečena, ker se lahko ob njej zelo hitro vprašamo, ali potemtakem obstaja tudi negativna edukacija. Zato je smiselno, kadar koli uporabljamo to besedno zvezo poudariti, da povezuje tiste pristope pri izobraževanju, ki poudarjajo, da je tako kot širjenje znanja šolajočih otrok in mladine pomembna naloga izobraževanja tudi razvijanje in krepitev tistih njihovih veščin, ki jim bodo pomagale živeti polno in zadovoljno življenje.

Martin Seligman kot prelomni trenutek rojstva pozitivne edukacije omenja srečanje, v okviru katerega so učitelji iz razlčičnih koncev sveta razmišljali o vključevanju nekognitivnih veščin in moči – smisla, angažiranosti, optimizma, pozitivnih čustev – v šole.

Pisalo se je leto 2007. Na predavanju v Lawrenceville School v ZDA je Sir Anthony Seldon povabil zbrano publiko, da v nekaj besedah naštejejo, kaj je tisto, kar najbolj želijo svojim otrokom.

Odgovori so bili: »Da bi bili srečni, zadovoljni, da bi imeli občutek smisla, zapolnjenosti, veselja, poguma, da bi bili vztrajni …«

Potem jih je pozval, da v nekaj besedah povedo, kaj učijo šole.

»Disciplino, štetje, delo, naravoslovje, pismenost, konformnost«, je bilo slišati iz učiteljskih vrst, nekoliko manj zavzeto kot prej.

»Poglejte«, je rekel, »da med obema seznamoma ni nikakršnega prekrivanja. Zdaj pa si predstavljajte, da bi dobro počutje, veselje, smisel, angažiranost … prvi seznam v celoti vključili v pedagoško delo v šoli, ne da bi pri tem kakor koli ogrozili tradicionalne cilje šole, povezane z dosežki.

Takrat, pravi Martin Seligman, je Sir Anthony Seldon opredelil nov pristop v izobraževanju, ki je sčasoma pridobil ime: pozitivna edukacija.

 

Danes se številni strokovnjaki, ki na različnih koncih sveta razvijajo pozitivno edukacijo, združujejo v mrežo IPEN (International Positive Education Network).