Malo stvari starše tako spravi v tesnobo kot spanec — ne samo, ali bo dojenček spal, ampak ali to sploh delam prav, kaj pa če delam narobe. Varen spanec je pomemben. Ampak panično obračanje in spreminjanje položaja po vsakem novem paničnem članku na Instagramu ni varnost. Je stres. Dojenčki ponoči potrebujejo mir in rutino, ne obračanja na pol ure; starši pa počitek.

Včasih je otroška soba pomenila posteljico, odejico, plišaste igrače. Danes lahko izgleda kot nadzorni center NASE … za spremljanje bitjeca, ki večino svojega časa prespi, prejoka, ali se pa slini in kaka (seveda na najbolj ljubek način).

Potrošniški svet nas neprestano prepričuje, kaj vse bodo dojenčki in malčki zamudili, če ne bodo deležni kopice igrač, aplikacij, materialov, tečajev, ki »preverjeno« spodbujajo razvoj možganov proti genialnosti in briljantnosti.

Ena od posebnosti današnjega časa je, da se je pri starševstvu rahlo zabrisala meja med zasebnim življenjem in javno vsebino. In tako kot še marsikaj drugega … je pač tudi kakanje postalo del statusa na družbenih omrežjih.

Ali rabimo štirinajsti voziček za vožnjo po suhih rečnih strugah? Za dojenčka, ki mu za transportiranje od točke A do točke B tako ali tako najbolj godi naše naročje.  Dojenčkom ni mu mar, ali se z vozičkom povezujemo preko Wi-Fi-ja ali Bluetootha. Na dolgi rok bo z njimi ostal le občutek, da smo  jih stisnili v naročje, ko so nas rabili... ali pa ne.

Ko imamo v hiši dojenčka ali malčka, je čistoča pomembna. Ampak babice pa res ni treba razkužiti, če hoče prijeti vnuka (tudi njene proteze ni treba prekuhati). Psa prav tako ni treba brisati z alkoholnimi robčki. Večina dojenčkov ne potrebuje sterilnega mehurčka. Potrebujejo prostor za igro, raziskovanje — in občasno tudi malo umazanije.

Razvojni mejniki niso tekma – če jih pa spremenimo vanjo, postanejo breme: za nas in za dojenčke in malčke. V resnici so preprosti statistični kazalniki, ki v grobih orisih zrcalijo razvoj povprečnih otrok. Strokovnjaki, katerim so namenjeni, razumejo, da v resnici noben dojenček ali malček ni povprečen in da se vsak razvija s svojim tempom.

Včasih se nam zdi, da razvojni mejniki dokazujejo, da smo kot starši na pravi poti. Da smo OK. Da delamo dobro. Včasih nam dajejo občutek varnosti – vse je v redu. Ampak otroštvo ni tekmovanje, kdo bo prvi prišel do mejnika. Bistvo otroštva je rast in razvoj v lastnem ritmu. Brez tesnobe in pritiskov.

Varnost je pomembna. Zaščititi dojenčka je naravno. Nagonsko. Ena od prvih reči, ko pride v hišo dojenček, je prilagoditev doma za to, da bo povsem varen. Ampak pri tem včasih pretiravamo. Umivanje rok? Seveda. Razkuževanje nog po sprehodu? Korak preveč. Sterilizacija stekleničke? Seveda. Razkuževanje babice? Korak preveč. Zaščita vtičnic in ostrih robov? Da. Ovijanje pohištva, skupaj s fikusom in pudljem v mehurčkasto folijo? Korak preveč.

Naravno starševstvo ... se sliši super. A če se sprevrže v prestižno in drago blagovno znamko z neuresničljivimi zahtevami in sramotenjem tistih staršev, ki se pregrešijo zoper "naravno, ali pa nič" pravila ... potem to ni več ideal, pač pa toksičen kult. Če mora biti vse naravno/bio/eko … ali greš pa naravnost na sramotilni steber, potem to niso priporočila za starše, pač pa teror in strašenje.