Skrbeti za »naravno otroštvo« je dobro … trpeti zaradi tega pa ne.

Naravno starševstvo ... se sliši super. A če se sprevrže v prestižno in drago blagovno znamko z neuresničljivimi zahtevami in sramotenjem tistih staršev, ki se pregrešijo zoper "naravno, ali pa nič" pravila ... potem to ni več ideal, pač pa toksičen kult. Če mora biti vse naravno/bio/eko … ali greš pa naravnost na sramotilni steber, potem to niso priporočila za starše, pač pa teror in strašenje.

Če ne fermentiraš sam robčkov za brisanje dojenčka … a si sploh lahko rečeš starš?

Sodobno starševstvo prinaša pomembno zapoved: treba je biti “naraven”. Ni več dovolj, da otroka vzgajamo — treba ga je vzgajati ekološko, trajnostno, brez toksinov, brez zaslonov, brez sladkorja … medtem ko se v pečici peče kruh iz droži, ki smo ga sami zamesili, na statvah pa pletemo plenice iz naravne konoplje, ki smo jo poželi ob polni luni s srpom, ki smo ga skovali sami na delavnici ozaveščenega starševstva.

Nekoč je naravno starševstvo pomenilo, da je mama dala malčku jabolko, ki ga je pravkar utrgala v sadovnjaku in obrisala ob rokav, pa morebiti izrezala gnili del (če je bilo jabolko poseljeno s kakšnim črvom, ga je obrezala, ali je pa malček poleg vitaminov dobil še nekaj beljakovin). Danes je naravno starševstvo življenjski slog — pravzaprav blagovna znamka — s strogimi pravili kaj se sme in kaj ne … velikokrat pa tudi s spremljajočim vzvišenim in zaničljivim vihanjem nosu do vseh tistih, ki se pregrešijo zoper ta pravila. Starševski forumi so polni zgodb o pralnih plenicah, podaljšanem dojenju, domovih brez zaslonov, življenju brez toksinov, obrokih z zelenjavo z domačega vrta po načelih permakulture …

Sliši se dobro in vsaka od teh izbir je lahko dobra izbira. Težava je, če se vse skupaj zložijo v dolg seznam zahtev, ki jih je nemogoče uresničiti, ta pa postane merilo, po katerem ocenjujemo kakovost starševstva: svojega lastnega in drugih. Ker v ozadju kulta naravnosti in z njim povezanega multimilijardnega biznisa velikokrat tiho neizrečeno sporočilo, oziroma žugajoča grožnja: vse ali nič. Če ne delaš vsega tako kot velevajo pravila »naravnega starševstva«, si slab starš ... ki bo otroku nepreklicno uničil prihodnost ... razen če ne odvržeš vsega in stečeš v najbližjo "naravno" prodajalno.

Zahteve po popolnem starševstvu so breme, včasih na dolgi rok nič manj toksično od pesticidov, pred katerimi svarijo. Ne glede na še tako dosledno skrb, se prej ali slej lahko zgodi, da se dojenček znajde v plenički za enkratno uporabo, ker so pralne ostale v pokvarjenem sušilcu … ali v trgovini v časovni stiski pograbimo sadno kašico, namesto da bi doma pasirali ročno prebrane bio hruške … in se zganejo občutki krivde. Da ne omenjam sramote, če nas pred polico za otroško hrano zaloti katera od mamic iz skupine »samo biobio je dovolj bio za otroka«, kjer smo se še včeraj pogovarjali o presni kvinoji.

Krivda in sram sta med najbolj rušilnimi občutki za uničevanje veselja v zgodnjem starševstvu. Zdravi ideali so krasna reč. Težava nastane, če sprožajo občutke krivde in sramu (do sebe) ali sramotenje drugih (tistih staršev, ki preprosto ne zmorejo popolnosti, ki jo kult naravnega otroštva zahteva od njih. Ideali, ki se sprevržejo v toksične zahteve, ne pomagajo več — začnejo škoditi.

Kako se izognem tej pasti

Naravno starševstvo je lahko krasna reč, ko ga ne spremljajo občutki krivde in sramu. Pri tem lahko pomaga nekaj preprostih priporočil:

• Na novo definiram, kaj je “naravno”. Naravno je tisto, kar je čim bolj naravno, obenem pa dobro za mojo družino. Včasih je to lahko ohrovt z moje lastne grede, včasih pa pač steklenička otroške hrane brez umetnih konzervansov. Dojenčki se lahko zdravo razvijajo tudi takrat, ko sprejmem razumne kompromise.

• Ciljam na “dovolj dobro”. Če ne zmorem, ni treba, da je vsaka plenica pralna. Ni treba, da je vsak prigrizek eko in bio. Najbolj pomembne »naravne« reči za dojenčke so ljubezen, prisotnost in pristna skrb ter stik. Če sem tako obseden z iskanjem »naravnega«, da mi zmanjka časa in energije za te osnove, je dojenček bolj na škodi, kot če je občasno v plenici za enkratno uporabo in dobi ročno spasirano kašico le vsak drugi dan.

• Nasmejem se skrajnostim. Tečaj za ročno tkane plenice? Zakaj pa ne, če me veselijo ročne spretnosti. Dokler to razumem kot hobi in umetniško ustvarjanje (in ga podobno razume tisti, ki vodi tečaj), je lahko prijetno razvedrilo. Če me skušajo prepričati, da je to edini način, da na noge spraviš telesno in duševno zdravega otroka, se nasmejim (humor je pomemben) in grem naprej.

• Skrbim za zdravo okolje na družbenih omrežjih. Sledim tudi tistim staršem, ki občasno priznajo, da je kakšen kreker, ki ga dajo malčku, kupljen in ne doma spečen. Slediti resničnosti je bolj zdravo kot nedosegljivim idealom popolnosti ali vplivnežem, ki kažejo podobe idiličnih družin (potem pa za kakšno od njih preberem, da so jim socialne službe odvzele otroke, da jih rešijo pred zanemarjanjem in zlorabami).Toksične ljudi in skupine, ki sramotijo tiste, ki ne zmorejo slediti idealom kulta naravnosti, dam v karanteno (blokiram, odstranim, izbrišem).

• Prekinem spiralo sramu. Če se zalotim z občutki krivde, jih osvetlim z druge perspektive: “Nisem zatajil, ker sem uporabil instant kašico iz vrečke — uspelo mi je, ker sem nahranil otroka” “Nisem slab starš, ker sem stekel v trgovino po plenice — tisti starš sem, ki se je potrudil takoj previti otroka”

• Podprem, ne presojam. Prijazno se nasmehnem mamici, ki se ozira okrog v strahu, da je ne bo kdo obsojal, preden vzame s police instant hrano za malčka. Kdaj drugič bom tudi jaz rabil prijazen nasmeh. Solidarnost šteje več kot vzvišenost.

• Ljubezen šteje več kot denar. Otroci si zapomnijo čas, ki ga preživimo z njimi — ne blagovnih znamk.

"Naravno je bolj zdravo" je lahko zdravo vodilo starševstva. Ko se poveže z občutki krivde in sramu, pa lahko postane tudi toksično.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/natural-parenting-shaming