Biti starš

 

Najbolj zahtevna – in najbolj izpolnjujoča – naloga v življenju. Vloga, v kateri se znajdemo, ne da bi kdajkoli obiskovali resno šolo za starše, in ki nas vsak dan izziva na načine, ki si jih pred rojstvom otrok nismo mogli niti predstavljati.

 

Vloga, v kateri si želimo dati od sebe najboljše. Pa kljub temu (ali pa ravno zato) neštetokrat podvomimo vase in v svoje starševske zmožnosti. Ali pa smo šokirani, ko nenadoma spoznamo, kako ponavljamo vzorce, za katere smo še malo nazaj prisegali, da tega pa res ne bomo počeli. Ali pa nič hudega sluteči odpremo Instagram in se nam nenadoma zdi, da vsi drugi starševstvo obvladajo kot da je zanje mačji kašelj, medtem ko mi na trenutke obupavamo, ne vemo kaj storiti, ali pa naše starševske pogruntavščine občasno dajo rezultate, ki so popolnoma nasprotni tistemu, kar smo želeli.

 

Brez panike! Nismo sami. Starši s brezhibno pospravljenimi stanovanji, nenehno smehljajočimi potomci v popolno zlikanih oblačilih brez slehernega madeža, starši s čeli brez sleherne gube in brez podočnjakov pod očmi so v resnici mitološka bitja (podobno kot dojenčki, ki celo noč spijo), ki jih ni najti drugje kot na Instagramu in še kakšnem socialnem omrežju.

Zato je ta del portala abced nekoliko drugačen od večine strani o starševstvu. Bolj kot mesto idealnih receptov (ki po navadi tako ali tako ne delujejo), idiličnih družinskih fotografij (ki jih je obdelal Photoshop ali pa umetna inteligenca) in gojišče slabe vesti in občutkov krivde (ker smo otroku dali za jesti kupljeno kašico, namesto da bi sami spasirali organsko pridelano kvinojo in bio-brokoli, ki smo ga vzgojili sami in odrezali s srebrnim srpom med luninim mrkom) ...

 

... je ta del portala abced prostor za tiste starše, ki včasih rabijo trenutek oddiha sredi kaosa (ki je sicer ena od najlepših reči v življenju, a še vedno kaos), ki se mu reče starševstvo. Prostor, kjer se vsakdanje življenje sreča z nekaj malega psihologije in precejšnjo mero zdrave pameti. Kjer je povsem v redu, če smo kot starši negotovi, če nas kdaj daje tesnoba in če kdaj otroku damo kupljeno kašo in kupljene plenice (ker pač nimamo lastnega organskega vrta in zaloge lana/konoplje, da bi si sami stkali plenice). Prostor, kjer so napake dovoljene in niso povod za občutke sramu ali krivde. Prostor, kjer se lahko za trenutek celo nasmejimo sami sebi, kakšni občasni napaki in tistim, ki nas poskušajo prepričati, da če nimamo v predsobi parkiranih vsaj 16 vozičkov za različne vrste terena, v otroški sobi pa vsaj dveh Wi-Fi omrežij in pametnega plišastega medveda ... nismo dobri starši. Prostor brez pridiganja o popolnem starševstvu. Prostor, kjer boste zaman iskali 7 čarobnih receptov za vzgojo

 

Prostor, kjer boste našli le nekaj misli, opazovanj in občasnih nasvetov, ki jih je napisal starš, ki ima po naključju tudi doktorat iz psihologije.

​

Ker pri vzgoji ne gre za to, da bi morali biti popolni starši. Za to gre, da smo v resnici povsem običajni ljudje, ki smo se preprosto znašli pred najbolj odgovorno in lepo nalogo na tem svetu - vzgojiti drugega človeka od drobnega bitja v nekoga, za kogar bomo nekoč lahko rekli, da smo ponosni nanj in na to, v kakšnega človeka je zrasel ... malo pa tudi na svojo vlogo pri tem.