Dojenčki bolj kot pametno sobo rabijo ... pametne starše!

Včasih je otroška soba pomenila posteljico, odejico, plišaste igrače. Danes lahko izgleda kot nadzorni center NASE … za spremljanje bitjeca, ki večino svojega časa prespi, prejoka, ali se pa slini in kaka (seveda na najbolj ljubek način).

V njej so biometrične nogavičke, ki spremljajo osnovne življenjske funkcije … pa HD kamera z nočnim vidom, povezana z aplikacijo za uspavanke … pa posteljica, ki je prek Bloetootha povezana z aplikacijo za zibanje … pa nepogrešljivi merilec dihanja in kisika.

Nekje v ozadju starš ob 3.00 zjutraj panično  pregleduje grafe dihanja kot da so zadnji borzni tečaji, medtem ko meter stran od njega dojenček mirno spi.

Res rabimo to? Ali otroška soba za optimalno delovanje res rabi Wi-Fi geslo? Ali res v njej rabimo več Wi-Fi naprav kot dnevna in delovna soba skupaj? Ali se starševski stres in napetost zmanjšata, če v otroško sobo nagrmadimo pametne naprave? Ali se povečata?

Ali pametne naprave olajšajo življenje staršev? Ali ga otežijo in starši zaradi njih, namesto da bi spali, ostajajo budni, osvežujejo podatke, pregledujejo grafe, doživljajo panični strah ob lažnih alarmih.

Pametni pripomočki ne morejo odpraviti vse nepredvidljivost življenja z novorojenčkom in nadomestiti spontanosti in stika. Nobena pametna naprava ne more poskrbeti, da bodo dojenčki postali predvidljivi, obvladljivi, umirjeni in tihi … še najbližje se temu približa topel stik z mamo ali očetom.

Pametna otroška soba življenja z dojenčkom ne naredi bolj predvidljivega. Pogosto pa, nasprotno vsem obljubam, vanj vnese še nekaj več tesnobe in izčrpanosti.

Zakaj pretiravamo s pametnimi napravami?

Pogosto zato, ker:

• Strah spodbuja nakupe, posebej pri starših prvorojencev. Pripomočki in naprave namigujejo: “Kupi me in dojenček bo varen.”

• Dajejo iluzijo nadzora. Občutki so eno, podatki pa povsem nekaj drugega. Podatki delujejo resno. Grafi, ki jih pošiljajo pametne naprave na računalnik ali telefon, dajo občutek, da dojenčka uspešno … no ja, upravljamo.

• Prispevajo k statusu. Pametna soba je na Instagramu videti povsem drugače kot lesena previjalna miza brez ene same elektronske naprave.

• Pritisk družbenih omrežij. Po spletu krožijo fotografije brezmadežnih otroških sobic, z zadovoljnimi dojenčki in bleščečimi pametnimi napravami. (Nihče na Instagramu ne objavi posnetkov zavozlanih kablov, nagrmadenih polnilcev, pametnih naprav, ko zaženejo lažne alarme … in jokajočih dojenčkov ter staršev na robu živčnega zloma).

• Si obetamo odrešitev. Ko je človek kronično neprespan … se še tako droben obet, da bi pametna posteljica za 500 € lahko morda vendarle pomagala bolje spati, zdi sila vabljiv.

Kako digitalizacija in »pametnizacija« otroških sob škodi (staršem in dojenčkom)?

• Pozornost se z dojenčka preusmeri na podatke. Osveževanje grafov dihanja in kisika na telefonu je drugačna vrsta stika z dojenčkom kot pogled, ali mirno spi, in rahel dotik.

• Tesnoba raste, ne pada. Lažni alarmi so bolj vznemirjajo kot nočno preverjanje dojenčka, če je vse v redu.

• Občutki nezadostnosti in nekompetentnosti. Aplikacije in objave na socialnih omrežjih kažejo podobe »idealnega spanja«. Dojenčki v resničnem življenju so drugačni, posledica so neprestani občutki, da »nekaj delam narobe«.

• Manj zaupanja vase, če začnemo bolj zaupati aplikacijam in grafom kot sebi in svojim občutkom. .

• Dojenček se spreminja v projekt. 

Kako se izogniti pasti (brez občutka krivde, da smo neodgovorni starši)?

Nobene potrebe ni, da vse elektronska in pametne naprave vržemo skozi okno. Bistveno je, da jih uporabljamo tako, da tehnologija služi nam — ne obratno.

• Najprej zaupam sebi. Aplikacije in naprave niso navezane na našega dojenčka in ob pogledu nanj (skozi senzor) ne čutijo ljubezni. Starši pa, vsaj velika večina. Središče pozornosti naj bo dojenček, ne tehnologija, ta naj bo kvečjemu rezerva, kadar nam olajša stvari.

• Preprostost je boljša od zapletenosti. Osnovne naprave, ki omogočajo, da dojenčka slišimo ali vidimo, ko nismo v prostoru? Ni problema. Biometrične nogavičke, merilci vlage in Wi-Fi posteljice … niso nujne reči.

• Če hočem vedeti, ali dojenček spi in ali je zadovoljen, ne rabim grafa. Pogled je zadoščal nekaj tisočletij – in ni nobenega razloga, da bi mu danes manj zaupali.

• Ne pustim se spustiti v oboroževalno tekmovanje z elektronskimi napravami in aplikacijami z drugimi starši. Sosedova pametna posteljica ne pomeni, da izgubljamo tekmo za naziv ”naj staršev”. Starševstvo ni tekmovanje v kopičenju IT tehnologije.

• Kupujem udobje in mir, ne naprav. Sem napet? Nobene potrebe ni, da bi se pognal v prodajalno po tri nove senzorje za vlago, kisik in kdove kaj še. Včasih skodelica čaja, zatemnitvene zavese, ali udobne hlače pomagajo bolj kot vse aplikacije in senzorji tega sveta.

• Smeh je pol zdravja. Če nenadoma zalotim sam sebe, da si šepetam: “Učinkovitost spanja mi je ta teden padla za 2 %,” je verjetno čas, da se nasmejem sam sebi (potem pa poskusim čim prej zaspati).

• Oglase jemljem zadržano. Oglase za nove naprave in aplikacije, ki povečajo kakovost spanca za 3,22% jemljem z zadržanim nasmehom in sočutjem za tiste starše, ki jim obupano neprespani nasedejo.

• Držim se pravila ugašanja. Ko dojenček zaspi, odložim telefon in zaupam lastnim ušesom, narava je dojenčke in starše ustvarila tako, da starši slišijo svoje dojenčke brez aparatov in aplikacij.

• Na novo opredelim, kaj je “pametno”. Pametno ni nujno Wi-Fi. Ko gre za dojenčke (pravzaprav v vseh obdobjih otrokovega razvoja) je pametno predvsem ljubezen, potrpežljivost, veselje … in velikokrat tudi to, da si privoščimo počitek.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v anglešlini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/the-sleep-position-panic