Zakaj je včasih DOLGČAS koristen za otroke

Otrokov dolgčas ne pomeni, da kot starši delamo kar koli narobe in da smo ga za kaj prikrajšali. V resnici je ravno nasprotno: dolgčas je tisto stanje, ki spodbudi njihove možgane k aktivnosti in ustvarjalnosti.

Otrok potarna “Mami, Oči, dolgčas mi je.”

Starša se spogledata in panično planeta s kavča, kot da se je zgodil klic v sili na 112: »Hitro prinesi tablico … pa kovček z barvicami … pa katalog jezikovnih tečajev … pa zagrni zavese, da sosedi ne bodo videli, da se dolgočasi …«

Zakaj se pri besedi dolgčas staršem tolikokrat postavijo lasje pokonci in nas zgrabi panika? Zakaj jo včasih doživimo kot krizo, ki zahteva takojšnje starševsko posredovanje?

Zakaj pozabljamo, da je za otroke dolgčas ena od najboljših stvari?

Otrokov dolgčas ne pomeni, da kot starši delamo kar koli narobe. V resnici je dolgčas stanje, ki spodbudi njihove možgane k aktivnosti in ustvarjalnosti. Če jih vedno, kadar le zaslutimo možnost, da bi se lahko dolgočasili, zasipamo z dejavnostmi in animacijo, jim v resnici odvzemamo možnost (in s tem zaviramo njihove potenciale) ustvarjalnosti in samostojne igre.

Zakaj zapademo v »samo ne dolgčas« način starševskega delovanja?

Če dolgčas ni kriza in ni nekaj slabega, zakaj se potem starši na otrokov dolgčas odzovemo kot da je nekaj strašnega:

• Občutki krivde. Kaj pa, če se otrok dolgočasi, ker si ne prizadevamo dovolj? Na Instagramu spremljamo starše, katerih otroci čez vikend rišejo freske in izvajajo znanstvene poskuse, naš se pa dolgočasi … mar to pomeni, da smo slabi starši?

• Strah pred obsojanjem. Ko opravljiva soseda vidi našega otroka raztegnjenega na trati  vzdihovati »dolgčas mi je«, se počutimo skoraj tako, kot da bi v večernih poročilih že videli prispevek: »Center za socialno delo Korenčkovi ulici našel zanemarjenega otroka, ki mu starši niso zagotovili dovolj stimulacije za motorični in kognitivni razvoj.«

• Drugačni časi. Včasih je bila dolgčas nekaj samoumevnega. Zmogli smo eno uro strmeti v ventilator, ker se je premikal in se spraševali, zakaj iz njega piha (morebiti na koncu tudi poskusili s prstom). Nihče ni pritekel ob vsakem znaku dolgčasa, da bi nam »organiziral prostočasne dejavnosti«. Zdaj pa, v dobi nenehnega poudarjanja »pomena spodbujanja zgodnjega razvoja« starše grabi panika, če se na otrokovem urniku znajde pol ure brez predvidenih dejavnosti.

• Skrb, da se dolgčas prevesi v ne najbolj primerno početje, zato raje posežemo prej, kot pozno. Otrok, ki se dolgočasi, je lahko na videz sumljivo podoben otroku, ki mu gredo po glavi neumnosti. (Otroška domišljija je precej brezmejna in včasih lahko med besedami »dolgčas mi je« in začetkom umetniškega projekta barvanja stene z različnimi odtenki sadnega jogurta mine le nekaj minut.)

• Pritiski potrošništva. Industrija igrač nas neprestano prepričuje, da je dolgčas nekaj slabega. V otroških prodajalnah se police šibijo pod igračami, ki obljubljajo odrešitev starševskih skrbi in silovit pospešek otrokovemu razvoju. V resnici večina teh igrač ne prepreči dolgčasa za več kot nekaj minut, če od otroka ne zahtevajo, da v igro vključi domišljijo in ustvarjalnost.

Zakaj in kako »samo ne dolgčas« panika škodi (otrokom in staršem)

Obravnavanje otroškega dolgčasa kot krize sproža več problemov, kot jih pa rešuje:

• Upad domišljije in ustvarjalnosti. Če nimajo prostega prostora in časa, otroci ne morejo izumljati iger, zgodb in zapletov.

• Upad odpornosti na stres. Otroci se naučijo, da je nelagodje nekaj, kar je treba takoj odpraviti. In da je višek prostega časa za možgane, razmišljanje in ustvarjanje nekaj slabega.

• Krepi se občutek »pripada mi«. Če otrokom življenje vedno brez napora priskrbi zabavo in prijetne občutke, se priučijo, da jim to pripada in se tako tudi začnejo obnašati (pričakujejo, kar jim pripada).

• Zmožnosti reševanja problemov upadajo. Če za vsako nelagodje poskrbi nekdo drug (starš) se nikdar ne naučijo, kako si lahko sami zapolnijo čas. Takrat, ko staršev ni zraven, bodo reševanje nelagodja pričakovali in zahtevali od drugih.

• Izčrpanost staršev. Nihče ne more biti 24 ur na dan dežurni klovn in animator. Preprosto ne gre in zaloge energije se prej ali slej izčrpajo.

Zakaj skušnjava, da bi to še kar počeli?

Ker reševanje otrok pred dolgčasom na kratki rok deluje:

• nehajo tarnati,

• zamotijo se in imamo mir (vsaj za kratek čas, sploh če jim v roke potisnemo tablico ali telefon),

• počutimo se kot »dobri starši«, ker je naš otrok srečno zaposlen.

Dolgoročna cena? Otroci, ki se nikoli ne naučijo zabavati sami. In starši, ki se vse manj počutijo kot starši in vse bolj kot vodje animacije na križarjenju, ki se nikoli ne konča.

Kako se zdravo (zanje in za nas) soočiti z otrokovim dolgčasom?

Poglejmo nekaj predlogov, ki lahko preprečijo »strahota, dolgočasijo se« paniko:

• Na novo opredelim dolgčas. Dolgčas pri otroku ni kriza, je priložnost. Ni starševski neuspeh, pač pa možnost, da aktivirajo možgane in najdejo rešitve – svoje lastne. (Brez panike, otrok lahko preživi pet minut gledanja v strop in sitnarjenja.)

• Uprem se skušnjavi hitrega posredovanja. Uprem se skušnjavi, da bi takoj reševal otrokovo dolgočasje. Dam mu prostor. Povsem možno je, da bo čez dese minut še vedno tarnal … ampak je enako možno, da bi v tem času že zgradil brlog iz blazin na kavču in izumil novo igro, ali pa svoje plišaste igrače treniral karate.

• Če tarnanje vztraja, lahko ponudim domača opravila. »Se dolgočasiš. Lahko mi pomagaš zlagati perilo.« Pri takšnih predlogih se večini otrok dolgčas nenadoma ne zdi več tako smrtonosen in presenetljivo hitro najdejo temo za igro. Ali pa priskočijo na pomoč, kar tudi ni od muh.

• Ustvarim »škatlo za dolgčas«. Napolnim jo z naključnimi predmeti, ki spodbujajo prosto igro in ustvarjalnost: papirnate cevi, karton, flomastri, palice. Ne z igračami, z materiali. Ko nastopi hud dolgčas, jo potegnem iz omare.

• Normaliziram prosti čas. Dajem zgled, kako preživeti prosti čas. Privoščim si čaj ali kavo na kavču, sudoku ali križanko, zrenje skozi okno, poslušanje ptic, branje knjige. Otroke je zdravo naučiti, da ni treba vsakega trenutka zapolniti z načrtovano dejavnostjo.

• Zaslone obravnavam kot skrajno možnost, ne kot prvo pomoč za dolgčas. Zasloni niso zlo. A ko postanejo privzeto zdravilo za dolgčas, silovito zavirajo ustvarjalnost in igrivost. Lahko so primerni za dolge vožnje z avtomobilom ali posebne trenutke, ne pa kot redna zapolnitev  prostega časa. Smiselno jih je obravnavati kot »pripomoček za deževne dni«, ne pa kot dozo vitaminov za vsak dan.

• Naučim otroke reči »si bom že sam kaj izmislil«. Naučim jih izraziti »dolgčas mi je« na drugačen in bolj proaktiven način. Spodbujajte jih k razmišljanju: »Naj premislim, kaj lahko naredim sam.« Ko otrok ponotranji takšen odnos do dolgčasa, lahko to postane pomemben temelj bodoče neodvisnosti.

• Načrtujem čas za dolgčas. Namerno pustim nekaj časa nezapolnjenega. Nestrukturirana igra se lahko zgodi zelo hitro, če ima otrok le na voljo prostor in čas. (Če je otrokov tedenski urnik podoben seznamu pristankov in vzletov na prometnem letališču, za domišljijo ne ostane nič prostora.)

Napake, ki se jim velja izogniti:

• da vsak »dolgčas mi je« usmerim v igro, projekt ali novo igračo,

• da otrokov dolgčas razumem kot osebni neuspeh,

• da jim kot samodejno rešitev potisnem v roke zaslone,

• pretirano načrtovanje za popolno izrabo slehernega trenutka.

Ko dolgčas preneha biti sovražnik otroci odkrijejo ustvarjalnost – ustvarjajo lutkovne predstave, brloge na kavču, svoje lastne igre s pravili, ki jih razumejo samo oni. Starši ne čutijo več pritiska, da morajo biti v vsakem trenutku na razpolago kot animatorji na gumb. Za družine pa vse skupaj pomeni več miru, trenutke tišine, pa tudi občasne razposajenosti in pristne domišljije – tako kot se spodobi za zdravo otroštvo.

Dolgčas ni kriza v družini. Je prazno platno in priložnost, da otroci sami rišejo nanj. Veliko bolj otrokom in staršem prijazno od urnika na hladilniku, na katerem je vsaka minuta vnaprej določena.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/the-fear-of-boredom