Zakaj besede “Ker sem jaz tako rekel” včasih škodijo – otrokom in staršem?

Ker otroci, ki prepogosto poslušajo “Ne sprašuj me” zlahka zrastejo v najstnike, ki so se naučili, da staršem ne povedo ničesar; ali pa v poslušneže, ki nikoli ne bodo imeli svoje lastne volje.

Ura je 7:12. Mudi se mi v službo.

Mojih čevljev ni nikjer. Dežnika tudi ne.

Je pa zato na hodniku moj starejši otrok, ki bi šel v vrtec v pižami in sončnih očalih. Mlajša medtem še vedno v kuhinji doživlja mini živčni zlom, ker je sok dobila v napačnem kozarcu.

Preprosto nimam časa za filozofsko razpravo o tem, iz česa vse se lahko pije pomarančni sok, da nit ne govorim o debati o tem, zakaj sončna očala niso primerna za deževne dni, še posebno pa ne za vrtec. Ne da se mi enemu pojasnjevati, zakaj naj se obleče in očala pusti doma, drugi pa, naj se takoj pripravi za vrtec.

Nenadoma mi iz ust prileti tisti starodavni starševski stavek, ki se prenaša iz generacije v generacijo: “Ker sem jaz tako rekel.”

Za hip se zdi, da imajo te besede magično moč. Tako dokončne so in jasne. Kot da bi zaključil debato na sodišču: brez ugovorov, zadeva je zaključena.

Ampak v resnici »Ker sem jaz tako rekel« ni nič drugega kot skrajšana različica tega: “Trenutno nimam časa, energije, volje, živcev ali pa kofeina za to in za tebe.” Rezultat je približno enak: otroci se prej ali slej naučijo, da se nam ne da ukvarjati z njimi.

Težava ni, če nam to uide enkrat na vsake toliko časa, ko smo preutrujeni, da bi se v prodajalni pregovarjali, zakaj danes ne bo kinderjajčka … ali takrat, ko se zaderemo, ko stečejo za žogo proti cesti. Težave nastanejo, če »Ker sem jaz tako rekel« univerzalni vzgojni pripomoček in privzeti odgovor za vse priložnosti in za vse teme pogovora.

Ker se pri papagajskem ponavljanju »Ker sem tako rekel« otroci nehajo učiti razumeti, zakaj pravila obstajajo — in nas čez čas nehajo tudi poslušati in spraševati.

Kako in zakaj to škodi otrokom (in tudi nam)

Zaradi občasnega “Ker sem jaz tako rekel” ne bo konec sveta. Če ga izrečemo prepogosto, pa:

• Zavira radovednost. Otroci ne sprašujejo “zakaj?”, da bi nas jezili (no … vsaj ne vedno). Sprašujejo kadar ne razumejo česa, ali kadar jih kaj zanima. Če je univerzalni odgovor na večino vprašanj “Ker sem jaz tako rekel”, se sčasoma nehajo spraševati. Ne ker bi zdaj razumeli kaj več, pač pa ker obupajo.

• Sproža poslušnost, ne razmišljanja. Otroci bodo upoštevali pravilo, ko bomo zraven. Brez razlage, ga ne bodo znali razumeti. (Primer: “Ne tekaj po parkirišču” deluje takrat, ko otrok razume, da je ga drugi vozniki ne morejo vedno videti.)

• Spodbuja poznejše uporništvo. Predšolski otrok »ker sem tako rekel« še sprejme in posluša. Starejši otrok ali najstnik te besede vse bolj pogosto sliši kot izziv: “Aja? Ker ti tako praviš? Samo stoj in me glej.”

• Spodjeda zaupanje. Če so pravila videti naključna in odvisna od vsakokratnega razpoloženja, otrok razume, da gre za moč in za to, kdo bo imel zadnjo besedo, ne pa za skrb zanj. Ko se ta dvom pojavi, ga je težko odpraviti.

• Uči šibko komunikacijo. Otroci se od staršev učijo vedenjske in komunikacijske vzorce. Če se takrat, ko bi bilo treba v odnos vložiti nekaj miselnega napora, to prekine s »konec debate, ker sem jaz tako rekel«, bodo ta vzorec začeli vnašati v svoje odnose in komunikacijo z vrstniki, učitelji … in v kasnejše odnose.

Odločne besede »Ker sem jaz tako rekel« lahko v trenutku prekinejo togoten izbruh. Na dolgi rok pa otroke učijo dveh skrajnosti: slepe poslušnosti ali pa tega, da nima smisla poslušati.

»Ker sem jaz tako rekel« je kratkotrajna rešitev, ki takrat, ko je redka, ni posebno škodljiva … ko postane starševski refren, pa otroke paralizira, ali pa razdira poznejši odnos.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/because-i-said-so-masterclass