Samo, da moj otrok ne bi bil povprečen

Otrokom ni treba biti izjemni in najboljši v vsem, da bi lahko čez leta bili srečni in zadovoljni odrasli, izpolnjeni v odnosih in deležni spoštovanja. Kar rabijo v času osnovne šole, je predvsem priložnost, da rastejo, se razvijajo, se učijo novih veščin in znanj, doživljajo uspehe in občasne neuspehe, ki jim pomagajo usmerjati pozornost in energijo … in odkrivati, kaj jim je pomembno.

Starši (vsaj velika večina) imamo vgrajeno preprosto tovarniško nastavitev: svoje otroke imamo radi. Želimo jim najboljše. Želimo jim, da bodo srečni, zadovoljni, uspešni.

Nekje v obdobju, ko šola otrokom začne pripisovati številke, storilnostna kultura pa tem številkam pripisuje vrednost, dosti preden bodo te številke enim otrokom na stežaj odprla vrata na želene univerzitetne študije, drugim jih pa zaloputnile pred nosom … del staršev po vsem svetu zgrabi paničen strah pred povprečnostjo. Naj bo kar koli, samo, da ne bo povprečen.

Povprečnost nenadoma ni več samo statistična kategorija. Nenadoma se sliši kot diagnoza … kot oznaka za nekaj, kar daleč daleč daleč zaostaja. V resnici seveda beseda »povprečen« ne pomeni nič drugega kot »običajen«, statistično gledano pa povprečno pomeni biti na sredini. Biti povprečen učenec v 4. razredu ne pomeni biti obsojen na nesrečno in neuspešno kariero pri 40. letih. A ko starše enkrat zgrabi panika in strah pred povprečnostjo, nas je težko ustaviti. Marsikateri starš se zato zateče k terapiji in zdravilom. V primeru povprečnih rezultatov (se pravi tistih na sredi) zdravila izgledajo tako: dodatni tečaji, dodatni tabori, dodatni krožki, dodatne dejavnosti, popoldanske inštrukcije … in za dobro mero še malo mandarinščine pred spanjem.

Vsak normalen (povprečen) starš hoče svojim otrokom najbolje. A če se v 4. razredu začnemo vesti, kot da je otrokova usoda zapečatena, če ni med najboljšimi, to ni dobro za nikogar. Ni dobro za otroka, ki začne čutiti pritisk. Ni dobro za starša, ki ga daje tesnoba zaradi stvari, ki niso tako dramatične kot se zdijo. In ni dobro za odnos, ki nenadoma postane preobremenjen z ocenami in storilnostnim pritiskom.

Kako se izogniti pasti paničnega strahu pred povprečnostjo

Ključna naloga starševstva je spodbujanje otrokovega razvoja in rasti. Ne siljenje k popolnosti. K temu lahko prispevam na različne načine:

• Razjasnim si, kaj pomeni "povprečno". V vsaki skupini je nekaj otrok na skrajnih robovih  gaussove krivulje. Večina jih je pa »v sredini”. Povprečno pomeni na sredini, tam kjer je večina. In statistično gledano je na katerem koli področju polovica otrok pod povprečjem, pa tudi zanje to ne pomeni, da so njihovi potenciali šibki, prihodnost pa zapečatena.

• Gledam napredek, ne nalepk. Ključno vprašanje je: “Ali napreduje.” Ne pa “Ali je nadarjen?” Pri veliki večini stvari, ki jih v katerem koli trenutku počnejo ljudje, je napredek bolj pomemben od trenutne nalepke. 

• Ne ubadam se s starši, ki se postavljajo z rezultati svojih otrok. Dosežki drugih otrok ne zmanjšajo dosežkov mojega. Edini otrok, s katerim je smiselno primerjati današnje rezultate, veščine, znanje mojega otroka – je njegova lastna včerajšnja različica. Če zmore, zna, ve več, je to krak naprej. Otroštvo ni tekmovanje.

• Razširim opredelitev, kaj mi pomeni uspeh. Veselim se otrokovih dobrih rezultatov v šoli, pri športu, umetnosti, ali kjer koli drugje … a se prav tako veselim tudi njegove ustvarjalnosti, humorja, empatije, odgovornosti, solidarnosti, vztrajnosti …

• Učim otroke, kako spodleteti. Napake so dragocene učiteljice, ne katastrofe in osebni polomi. Slabše opravljen test je lahko enako pomemben kot popoln test, ker opozori, kam je treba še usmeriti napor.

• Sodelujem z učitelji. Večini učiteljev niso najpomembnejše nalepke. Seveda so jim pomembne ocene, a jih zanima tudi napredek, počutje in vedenje otroka. Bolj kot sodelujem z njimi, več možnosti je, da usklajeno počnemo stvari, ki bodo otroku pomagale rasti in se razvijati

• Pokažem, da ni nič narobe, če sem povprečen. Pokažem, da je popolnoma običajno, da nismo povsod popolni in smo na kakšnem področju »povprečni«. Lotim se stvari, pri katerih nisem popoln (»Šmenta, pa sem spet dokazal, da nisem ravno mojster slaščičarstva, ampak hej, važno da je torta dobra, tudi če oblika ni ravno okrogla.«) Za otroke so izkušnje, da osebna vrednost ni povezana s popolnostjo, sila pomembne.

• Negujem povezanost in odnos. Skrbim, da družina ostane prostor, v katerem se otrok dobro počuti in se čuti cenjen. V ospredje postavljam odnos, ne rezultatov.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• obravnavanje povprečnega rezultata kot neuspeha ali sramote,

• preobremenjevanje otroka z dodatnimi programi in tečaji zaradi izboljšanja “statusa”,

• neprestano primerjanje otroka z drugimi,

• vzbujanje občutka, da je naklonjenost in ljubezen pogojena z dosežki.

Starši hočemo svojim otrokom najbolje. A če se v 4. razredu začnemo vesti, kot da je otrokova usoda zapečatena, če ni med najboljšimi, to ni dobro za nikogar.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/post/the-the-fear-of-average-trap