Zakaj se "vprašaj mami / vprašaj očija" izmotavanje sčasoma maščuje

Neodločno prelaganje odločanja sem ter tja ne pomaga nikomur. Ne otroku. Še posebej pa ne staršem. Ker je ena od temeljnih nalog starševstva, da se je včasih treba odločiti. Tudi če odločitev ni popolna. Ker je največkrat tudi nepopolna odločitev boljša od ne-odločitve.

Začne se nedolžno: »A lahko sladoled pred večerjo?«

Očka v zadregi (kdo pa hoče biti tisti "manj prijazen" starš) odvrne: »Vprašaj mami.«

Mama dvigne pogled od položnic: »Vprašaj očija.«

In smo tam. Pri podajanju vročega krompirja. Ker noben ne želi biti »tisti manj fajn« starš, si začnemo podajati žogico, kot da igramo pingpong. Na koncu gre otrok, ker ne dobi jasnega odgovora, užaljen v svojo sobo ... ali se pa skrivoma izmuzne v klet v zamrzovalnik.

Ko »vprašaj mami/očija« postane navada, otroci ne dobijo jasnih odgovorov. Naučijo se, da:

• je osnovno stanje v družini zmeda in nejasnost,

• pravila niso trdna,

• starši niso prepričani,

• vztrajnost in luknje v pravilih zmagajo.

Od tam do točke, ko začnejo razmišljati o tem, kako ta zrahljani sistem obrniti sebi v največji prid, je le korak.

Zakaj prelaganje odločanja na drugega starša ni dobro

Otroci izjemno dobro opazujejo. Šibek člen v verigi odločanja prepoznajo zelo hitro:

• če mama preloži odločitev na očeta in oče preloži nazaj na mamo, se otroku prižge žarnica: »Aha… torej obstaja možnost, če bom dovolj vztrajen.«

• če so izkušnje pokazale, da je en starš bolj popustljiv od drugega, bo otrok ki prvič ne bo dosegel svojega, pozneje poskusil na samem, pa tretjič, pa četrttič, dokler ... ne uspe,

• če oba dovolj dolgo omahujeta, se problem razreši sam: priložnost mine (in sledi razočaranje, frustracija in jeza) ali pa si otrok preprosto postreže.

Zakaj starši prelagamo odločanje

Prav gotovo ne zato, ker bi si želeli kaos v hiši. Velikokrat preprosto zato, ker je danes starševstvo bolj »skupinsko« — več je usklajevanja, več dogovarjanja, več preverjanja. Kaj je lahko sila dobro … dokler ne prestopimo mej.

Včasih »vprašaj mami/očija« uporabimo, ker:

• Se želim izogniti konfliktu. Naj bo enkrat drugi starš »tisti slabši«, zakaj bi bil vedno jaz. Ko je pa tako prijetno, kadar me objame in zašepeta: »Oči, ti si najboljši na svetu.«.

• Nisem prepričan. Mogoče moja žena ve več. Je otrok že dobil sladico pri kosilu? Je babica obljubila piškote? Včasih je reči, o katerih nismo prepričani, vabljivo podati naprej in se razbremeniti.

• Želim skupno odločitev. Enoten nastop se zdi bolj pravilen. Prav gotovo je res tako. Težava je, ko se dogovarjamo pred otrokom, ta pa začuti, da je rezultat odvisen od tega, kdo bo prvi popustil.

• Smo preobremenjeni. Sredi kuhanja, dela, misli raztreščenih na tisoč koncev, od katerih jih je lep del povezan s službo prileti »A lahko?« Nagonski odgovor »Ne zdaj« se lahko v nekem trenutku spremeni v »vprašaj očija«. Sliši se bolj prijazno … ampak v resnici pomeni: “Tega zdaj ne zmorem predelati.”

• To včasih postane navada. Ko fraza »vprašaj mami/očija« postane privzeti odgovor, ga včasih izrečemo povsem avtomatsko. Tudi pri vprašanjih, na katera bi mirno lahko odgovorili.

Kako prelaganje odločanja škodi otrokom (in staršem)?

Podajanje odgovornosti med starši ima lahko več posledic:

• Otroci se naučijo izigrati sistem. Če dovolj dolgo vztrajajo, se lahko en od staršev sčasoma vda in reče “ja”. Zakaj bi prenehali, če dovolj dolgo vztrajanje in pritisk na šibki člen prinese rezultat.

• Zavlada nedoslednost. Pravila se spreminjajo glede na to, na koga in kdaj se obrne otrok. Spanje nenadoma ni več pol devetih, pač pa “ob osmih, če odloči oči” in “ob desetih, če mami pozabi”.

• Spoštovanje pravil se skrha. Če se pravila nobenemu od staršev ne zdijo dovolj pomembna, da bi dosledno vztrajali pri njih in samozavestno odločali, zakaj bi se teh pravil držal otrok?

• Odločitve se zavlečejo. Pri nekaterih prošnjah/vprašanjih je čas pomemben. Če se odgovor trikrat preloži, lahko priložnost mine. Idealno gojišče za zamere.

• Otroci se učijo izmikanja, namesto odločanja. Če čutijo, da se odrasli izogibamo odločitvam, lahko to posnemajo tudi sami.

• Otroci sčasoma prenehajo spraševati. Ne zato, ker bi postali bolj samostojni, pač pa ker so jih izkušnje naučile, da vprašanja obvisijo v zraku brez jasnega odgovora.

Kako se izogniti pasti?

Otroci ne potrebujejo popolnih odgovorov. Kar potrebujejo, je jasnost. Pri tem lahko staršem pomaga nekaj priporočil:

• Prevzamem male odločitve. Če gre za malenkosti — prigrizek, čas pred zasloni, igra zunaj — odgovorim sam. Morda se bom kdaj zmotil, ali naredil napako. Nič hudega. Ne gre za to, da moram biti popoln in nezmotljiv, pomembno je, da se otrok lahko zanese, da mu bom znal odgovoriti.

• Vnaprej se dogovorimo o osnovah. Ura za spanje, zasloni, prigrizki, domača opravila – nekatere pomembne stvari se je dobro dogovoriti vnaprej. Predvsem pa ne pregovarjati pred otrokom. Ko vsi v družini poznamo osnovna pravila, jih ni treba preverjati vsakič znova.

• Če se moramo uskladiti, tega ne počnemo pred otrokom. Stopimo v drug prostor, se po tihem pogovorimo, si pošljemo kratko sporočilo. Ne privoščimo si, da naš otrok gleda pingpong tekmovanje v živo.

• Javno se podpremo. Tudi če se ne strinjamo vedno, se pred otrokom ne spodkopavamo. Če je treba, se pogovorimo in dogovorimo pozneje, na samem. Sicer se otrok zgodaj nauči uporabljati strategijo “deli in vladaj”.

• Prelaganje prihranim za res pomembne stvari. Ko gre za pomembne teme, je smiselno sprejeti skupno odločitev. Nov telefon, šolski izlet, spanje pri sosedih — so lahko stvari, kjer občasen “Pokliči in vprašaj še mami/očija” ima težo in smisel.

Napake, ki se jim je dobro izogniti:

• papagajsko odpravljanje otroka s samodejnim odgovorom “vprašaj mami/očija” na vsako otrokovo vprašanje,

• igranje »dobrega policaja«, kjer vse neprijetne odločitve, ki otroku ne bodo všeč, preložim na partnerja,

• dopuščanje, da otrok v živo v HD resoluciji spremlja prepir ali pogajanje o nečem, kar si je zaželel,

• neodločno zavlačevanje brez odgovora v nedogled toliko časa, da medtem stvar, ki je otroka zanima, mine sama od sebe.

Kaj otrok pridobi s starševstvom brez prelaganja odgovornosti staršev en na drugega

Jasne in zanesljive meje. Tudi če jim naš odgovor kdaj ni všeč, vedo, pri čem so in kaj lahko pričakujejo. Pravila so pravila, ne pa minsko polje lukenj in nedoslednosti. Predvsem pa dobijo priložnost, da se naučijo, kako se prevzema odgovornost za odločitve in kako se stoji za njimi.

Pri starševstvu ne gre za to, na koga od staršev se bo otrok obrnil, da bo bolj zanesljivo slišal odgovor, ki si ga želi. Za to gre, katere življenjske veščine bo nesel s sabo v odrasli svet.  

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/ask-your-mother_father-endless-loop