Ko starši postanejo popoldanski taksisti, avto pa jedilnica

Ena od stvari, ki si jih starši najbolj želimo je svojemu otroku omogočiti najboljše. Čim več. Največ.

Težava? Kadar v želji otrokom omogočiti čim več, prenatrpamo njihov (in svoj) popoldanski urnik do onemoglosti.

Ura je 17:73. V nepremični koloni vozil s prižganimi motorji, stisnjeni med avtobusom in dostavnim kombijem, goltamo zadnji kreker, ki smo ga uspeli najti pod avtomobilskim sedežem in se z nostalgijo spominjamo časov, ko je malica pomenila prigrizek za mizo, s krožnikom in priborom, ali pa vsaj pet minut časa za hitri burek.

“Oči, ne smemo zamudit na karate,” se z zadnjega sedeža oglaša osemletnik. Kot da ne vidi kolone rdečih zavornih luči, ki se vleče do obzorja.

“Po karateju imaš še klarinet,” zamrmramo in v glavi preklinjamo, ker še nihče ni izumil teleportacije. »Jutri pa programerski krožek, potem pa nogomet. Aja, pa inštrukcije za matematiko.«

»Pevski zbor imam tudi jutri. Vaje imamo pred nastopom,« nas spomni.

Globoko zavzdihnemo, zavijemo z očmi in med čakanjem, da se avtobus pred nami premakne, tipamo pod sedežem, če se je morda kje skril še kak kreker, razmišljamo, da ne smemo pozabiti sporočiti kolegom, da nas jutri ne bo na rekreacijo (spet).

Nenadoma z zadnjega sedeža zažgoli: “Oči. Jaz bi bil jutri raje doma in se samo igral.”

Najraje bi ga od radosti objeli … ampak potem nas prešine misel, da to pa že ne gre … da bi tvegali, da bo naš otrok čez 30 let na terapiji razlagal, da je njegovo neuspešno kariero in večino neuspehov v življenju kriv oče, ki ga tistega usodnega dne ni peljal na klarinet.

Kje so idilični časi, ko so se otroci popoldne podili po dvorišču ali v sobi delali domače naloge, starši pa na kavču srebali kavo in s knjigo v roki čakali na popoldanska poročila. Sodobno starševstvo je drugačno … starši pa vse bolj spominjajo na neplačane taksiste, ki prevažajo otroke z enega konca mesta na drugega, od karateja in švedščine, do klekljanja, programiranja, nogometa in klarineta. Pomečkane in z drobtinami bureka potresene prikazni, ki dremajo za volanom na parkiriščih ali pa neprostovoljno sodelujejo na karaokah, ko se na zadnjem sedežu že osemintridesetič v istem popoldnevu vrti en in isti K-pop komad.

Začne se nedolžno. Po navadi z eno popoldansko dejavnostjo – recimo nogometom. Potem se nekega dne na roditeljskem sestanku v šoli zavemo, da smo tisti neodgovorni starši, ki svojemu otroku NE namenjajo dovolj izzivov in priložnosti za učenje in razvoj veščin, ker mu odrekamo priložnost, da bi se udeleževal tistih popoldanskih tečajev, ki so v tem trenutku za Instagram občestvo najbolj nepogrešljiv del otroštva. Poslušamo, potem pa sedemo za računalnik, odpremo novo tabelo v Excellu in nenadoma ugotovimo, da bi … klavir, karate, inštrukcije, programiranje, klekljanje, odbojka, pevski zbor … nekako šlo.

Preden se dvakrat obrnemo, ima naš sedemletnik bolj zaseden koledar kot Tadej Pogačar, mi pa divjamo z enega parkirišča na drugo, kot da nam je vrag za petami. Ker gre za otroke. Pardon, za našega otroka.

Zakaj starši včasih pretiravamo z dejavnostmi

Noben starš se ne preobrazi v neplačanega popoldanskega taksista zaradi zlohotne želje, da bi otrok izgorel še pred desetim rojstnim dnem. Po navadi so razlogi prijazni in sila človeški:

• Strah, da bo kaj zamudil. Neprestano poslušamo, da je treba začeti zgodaj: angleščina pri 6, violina pri 7, robotika pri 8 letih … sicer lahko zamudimo idealni trenutek. Zaradi tega strahu se starševstvo začne spreminjati v panično tekmo s časom (in drugimi starši, ker si ne moremo privoščiti biti slabši od njih), zamaskirano v  preobilico obšolskih dejavnosti.

• Pritisk vrstnikov. Na roditeljskih sestankih in na igrišču slišimo: “Naša ima klavir, balet in sabljanje. Pa prevaja iz Švedščine v Korejščino.” Nenadoma se zdi naša ena likovna delavnica na teden skoraj kot vzročni primer zanemarjanja otroka.

• Iskrena radovednost. Starši otrokom želimo dobro (še posebej, če so naši, drugim ne tako zelo, navsezadnje bodo enkrat konkurenca našim na trgu delovne sile). Zdi se nam dobro, da preizkusijo različne stvari. Potem pa, namesto da izberemo eno ali dve dejavnosti, nekako ne znamo narediti črte in jih vpišemo v vse, v upanju, da se bo »nekaj prijelo in mu bo všeč«.

• Včasih tako paše varstvo preložiti na druge. Doma se ne spodobi reči »Zdajle nimam časa zate, drema se mi«. Včasih so popoldanske dejavnosti priložnost za kratek čas miru in priložnost, da zatisnemo oči in zadremamo, četudi v avtu. Bonus: otrok je zaposlen (in bo zvečer preveč utrujen, da bi se prerekal okrog spanja) če bo kaj narobe, se bo pa pred babicami in dedki moral zagovarjati trener/učitelj, ne pa jaz.

• Naš ego. Bodimo pošteni: »Igra klavir, hodi na karate in govori špansko« na starševskih sestankih in družinskih srečanjih zveni precej lepše kot “Tri ure je sestavljal lego kocke, ampak ne vem, ali je sestavil model načetega krompirja, ali makroskopsko povečano muho enodnevnico.”

Otroštvo je bilo včasih nekaj, kar se je preprosto dogajalo. Teklo je samo od sebe. Danes lahko otroštvo nekaterih otrok opišemo s temi besedami: hitro, instant in vedno s štoparico ... pa to ni dobro ne za otroke, ne za starše.

Kako pretiravanje z dejavnostmi škodi otrokom (in staršem)

Kar nekaj reči se lahko zgodi:

• Izgorelost. Otroci nimajo neskončne zaloge energije. Čeprav včasih ni videti tako, se tudi oni lahko utrudijo. Trije nogometni treningi na teden + klarinet + tečaj jezika + likovne urice hitro nehajo biti zabava in postanejo breme.

• Izguba igre in upad igrivosti, ustvarjalnosti. Nestrukturiran čas, ki je najbolj ključen za ustvarjalnost, izgine … ker zanj ni prostora na urniku.

• Tesnoba. Otrok ponotranji hitenje: “Vedno moram hiteti … in rezultati so bolj pomembni od mojih občutkov.”

• Družinski odnosi slabijo. Skupni obroki izginejo. Otroci se prepirajo zaradi nepravične taksi službe, ker se mora en voziti z avtobusom na klekljanje.

• Finance kopnijo. Oprema, instrumenti, tekme, prevozi, namesto otroka nenadoma financiramo »projekt« v katerem poskušamo usklajevati za cel mini imperij dejavnosti.

• Utrujenost zamenja strast. Otroke marsikaj veseli in pri marsičem uživajo. A dejavnost, ki jih veseli, lahko postane dosti manj privlačna, ko postane obveznost. Ljubezen do klavirja ali športa zlahka zbledi, če požreta vsak prosti trenutek in se mora otrok zaradi njiju odpovedati igri in veselju..

Zakaj je kljub temu mikavno nadaljevati s hitrim tempom in polnim urnikom za otroke

Ker kratkoročno na videz vrhunsko deluje. Otrok je zaposlen. Starš se počuti produktivno. Nikoli ne zmanjka čudovitih fotografij za Instagram. Stari starši in sorodniki so navdušeni … drugi starši v šoli so nevoščljivi in za našim z občudovanjem šepetajo "Le kako jim uspe". Pa še skoraj tako učinkoviti smo, kot tisti starši na Instagramu. Preden vse skupaj privede do izčrpanosti, stresa in otrok brez slehernega veselja, lahko mine kar nekaj časa.

Kako se izogniti pasti prekomernega obremenjevanja otrok?

Na srečo se da:

• Skrčim seznam. Ena ali dve dejavnosti na šolsko leto sta lahko povsem dovolj. Otroci ne rabijo portfelja vseh možnih veščin, s katerimi se bodo potegovali za vpis na prestižne srednje šole. Lahko jim ponudimo: “Izberi najljubšo med temi stvarmi.” Rezultat je lahko srečnejši otrok in precej bolj mirni popoldnevi (da o prihranku za gorivo sploh ne govorim).

• Zavarujem prosti čas. Počitek, oddih od dejavnosti ... ni izguba. Je prostor, kjer zaživi ustvarjalnost: gradovi iz blazin, inovativni plesni gibi, igre vlog, kjer se pogovarjajo z lučjo. (Nihče še ni rekel na terapevtskem kavču "Obžalujem, da sem popoldne 22. aprila pri 8. letih plezal po drevesu, namesto da bi vadil flavto." Terapevti prej slišijo: "Zamerim staršem, da sem cele dneve vadil , namesto da bi lahko kdaj plezal po drevesih.")

• Sledim iskri v očeh, ne seznamu na hladilniku. Se otrokove oči pri karateju zasvetijo, pri klavirju pa izgleda kot ovela gerbera? To je namig. Včasih je s stvarmi bolje zaviti tja, kjer je veselje – ne tam, kjer je več možnosti za boljši CV.

• Sodelujem s sotrpini. Povežem se z drugimi starši. En avto na cesti namesto treh sproti popoldne dvema staršema (da o blagodejnih učinkih na prometne zamaške sploh ne govorimo).

• Ne nasedam iluziji boljšega življenjepisa. Fakultet (in življenja) ne bo zanimalo zanima, ali je moj otrok pri osmih igral klarinet. Več šteje, če zna razmišljati, se nasmejati in prenesti poraz … in če ve, kaj ga v življenju zanima in pri čem uživa.

• Zaščitim družinske večerje, izlete, prigode. Borim se za skupen obrok in sobotni izlet. Tudi če so samo umešana jajca ob 20:30, ali pa pohod na bližnji hrib, je vredno. Skupne dejavnosti so pomembno lepilo.

• Načrtujem “čas za regeneracijo”. Vrhunski športniki počivajo. Otroci naj tudi. Dnevi in tedni brez načrtovanih dejavnosti so koristni.

• Na novo opredelim uspeh. Uspeh niso pasovi pri karateju ali nastopi klavirja. Uspeh je, če moj otrok uživa, se zabava in se počuti ljubljen, upoštevan in podprt v svoji radovednosti.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• da otroštvo obravnavam kot LinkedIn profil, svojega otroka pa kot projekt,

• da prikimam vsemu zaradi strahu, da ne bi zamudil in otroku odrekel kaj pomembnega,

• da prostor in čas za otrokov razvoj nadomestim z urnikom in zaposlenostjo,

• da žrtvujem večerje in počitek, ne samo otrokovo, tudi svoje zdravje,

• da ignoriram znake utrujenosti in izgorelosti, pri otroku in pri sebi.

Za konec

Čez leta naš otrok zelo verjetno ne bo rekel: “Najboljše je bilo, ko sem lahko hkrati hodil na karate, klavir, nogomet in programiranje.” Precej bolj verjetno mu bodo ostali v spominu gradovi iz blazin, družinske večerje, izleti in smeh v avtu. Ker skrivnost zdravega razvoja ni v prenapolnjenem koledarju. Je v prostoru za rast, smeh in privilegij, da so otroci tistih nekaj kratkih let lahko preprosto otroci.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/after-school-uber-service