Za otroke je zdravo, da občasno slišijo NE.

Za starše pa, da občasno rečejo NE.

»A lahko še eno lučko po večerji.«

»Še eno risanko bi. Ta bo pa res zadnja.«

»Samo še en piškot, preden si umijem zobe … pa še enega, ker so res majhni.«

»Samo še malo bi se igral pred spanjem.«

Včasih starševsko življenje (še posebej ko se bliža ura spanja) spominja na duha iz Aladinove čarobne svetilke. Preden se zavemo, postanemo tisti, ki izpolnjujemo želje. Katerih število, za razliko od tistih iz pravljic o Aladinu ali zlatih ribicah, običajno krepko preseže številko 3.

Hočemo biti trdni. Imamo svoja načela. Postavili smo pravila v hiši. Ampak … otroci in njihovi proseči pogledi so tako sočutje vzbujajoči … da se morda ena lučka res ne zdi katastrofa … pa zaradi ene risanke se ne bo podrl svet … piškot tudi ni tak problem …. pa igra je zdrava in krepi domišljijo … in popustimo. Sploh če je alternativa vpitje, javkanje in morebiten otrokov klic na policijo zaradi zanemarjanja, ki mu sledi trkanje na vrata s strani svetovalcev Centra za socialno delo (sedemnajst mesecev po prijavi, kakopak) ker so otroku kršene pravice do ogljikovih hidratov in posledična ožigosanost v soseski.

Popuščanje je strategija, za katero marsikateri starš kmalu spozna, da prinaša mir … težava je v tem, da vzporedno s tem otroci razvijejo strategije, kako z minimalnim vloženim naporom doseči svoje. Najlažje je tako, da se na vsak NE odzovejo, kot da so jim bile pravkar odvzete najbolj temeljne človeške pravice.

Morda se zdi, da popuščanje ohranja mir v hiši. V resnici ga ne. Ustvarja podlago za izurjene pogajalce, ki dobro vedo, kako doseči svoje — in izčrpane starše, ki se besede NE bojijo bolj kot otroci in se za ljubi mir umikajo pred njimi.

Mir v hiši in kakovostni odnosi niso rezultat popuščanja, pač pa okolja, v katerem se otroci naučijo, da se zaradi besede NE ne podre svet, da ta beseda nima nikakršne zveze z odnosom in ljubeznijo staršev in da se tudi preživeti tudi občasen NE. V okolju, v katerem se otroci učijo obvladovati in regulirati svoje občutke, tudi kadar se odpovejo kakšnemu trenutnemu impulzu.

Kako se izognem pasti in občasno rečem NE brez slabe vesti in občutkov krivde

Kako biti ljubeč starš in občasno reči NE, ne da bi se zato dom spremenil v vsakodnevno bojišče? Možnosti je kar nekaj:

• Razumem, da je tudi “ne” lahko otroku (in meni) prijazna beseda. Smiselne meje niso zavrnitev otroka in njegovih želj, pač pa skrb zanj. Otroci se ne počutijo varni v kaosu. V resnici so bolj varni, ko čutijo, da ima v družini krmilo v rokah odrasla oseba (govorim o krmilu, ne o tiraniji). »Preveč te imam rad, da bi ti pustil jesti sladkarije za večerjo,« ni nič manj izraz ljubezni kot »Pa naj bo po tvoje, pojdi in si privošči še lonček sladoleda.« Nasprotno.

• Izbiram bitke, ki so pomembne. Odločne NE-je varčujem za stvari, povezane z zdravjem, varnostjo, spoštovanjem. Pri malenkostih občasen (ki pa naj ne postane pravilo, ali izgovor za vsakodnevna pogajanja) kompromis ne bo podrl sveta.

• Ponudim izbiro. Če otrok pride v sobo s škatlo piškotov pol ure pred večerjo, lahko rečem »Ne boš jedel pred večerjo.«  Lahko pa upoštevam morebitno otrokovo lakoto in ponudim izbiro  “Kmalu bo večerja. Piškotov si danes že pojedel dovolj, lahko pa, če si lačen izbereš jabolčne krhlje ali pa sir.” Možnost izbire daje otroku občutek nadzora znotraj postavljenih meja.

• Vztrajam. Izbruhi so naporni, a če popustim, se otrok nauči, da delujejo. Ostanem miren, ne odzovem se čustveno in počakam, da izbruh mine. Nauk za otroka je: vpitje in vpitje ne prinese igrač, piškotov, sladkarij, telefona … ta strategija ne deluje.

• Razlage naj bodo preproste. Vsak NE ne potrebuje predavanja. Običajno je povsem dovolj miren in odločen “Ker imamo v družini takšno pravilo in velja za vse.« ali »Ker je tako svetovala tvoja zobozdravnica.«

• Uravnotežim NE-je z DA-ji. Uravnotežim NE-je s stvarmi, kjer sprejmem otrokove želje in izbire. Pridružim se mu pri igri, poslušam njegovo zgodbo, pogledam z njim risanko, ki jo želi gledati z mano, odpravim se z njim v trgovino po sladoled, upoštevam njegove želja za izlete, kosila in druge reči. Otroci se dosti lažje sprijaznijo z besedo NE, kadar v odnosu čutijo povezanost in naše DA-je.

Razjasnim svoje občutke krivde, če me dajejo. Reči NE ni okrutno. Je nekaj, kar pomaga otroku vzpostaviti red, strukturo, odpornost, občutek varnosti. Če nisem prepričan, še vedno lahko ocenim, da je čas, da zrahljam ali spremenim pravila. A ne med »pogajanjem« in ne zaradi otrokovega izbruha – pač pa v miru in po premisleku.

Mir v hiši in kakovostni odnosi niso rezultat popuščanja, pač pa okolja, v katerem se otroci naučijo, da se zaradi besede NE ne podre svet, da ta beseda nima nikakršne zveze z odnosom in ljubeznijo staršev in da se tudi preživeti tudi občasen NE. V okolju, v katerem se otroci učijo obvladovati in regulirati svoje občutke, tudi kadar se odpovejo kakšnemu trenutnemu impulzu.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/the-fear-of-saying-no