Ali res rabimo en otroški voziček za vsak teren?

Ali rabimo štirinajsti voziček za vožnjo po suhih rečnih strugah? Za dojenčka, ki mu za transportiranje od točke A do točke B tako ali tako najbolj godi naše naročje. 

Dojenčkom ni mu mar, ali se z vozičkom povezujemo preko Wi-Fi-ja ali Bluetootha. Na dolgi rok bo z njimi ostal le občutek, da smo  jih stisnili v naročje, ko so nas rabili... ali pa ne.

Današnji starši se hitro znajdejo do vrh glave zasuti z opremo . Oglasi, spletne strani in objave na Instagramu vreščijo, da dojenček nujno rabi najnovejšo pametno gugalnico ter posteljico z monitorjem za kisik in grelcem čistilnih robčkov ... pa voziček z ABS zavorami in pladnjem za kavo, ki mora ustrezati zahtevam NASE za terensko vozilo za Mars, stane pa približno toliko kot rabljen avto. Življenjski prostor otrok, katerih starši postanejo žrtve propagande »najbolj nujnih svari za otrokov razvoj«, bolj kot na otroško sobo spominjajo na mešanico jasli, tehnološkega start-upa in poligona za urjenje ameriških marincev.

Pritisk, ki so ga deležni starši, da sta vsaka naprava in pripomoček nujna za »dobro« starševstvo pripelje do tega, da se v predsobi kopičijo voziček za tek, voziček za potovanja, voziček za mesto, voziček za makadam. Vse to za dojenčka, ki si bolj kot kar koli drugega želi, da ga pestujemo in bi sam pred vsemi tehnološko najnaprednejšimi igrali in razvojno prilagojeno opremo izbral mamino ali očetovo naročje; namesto ergonomskega grizala bi raje žvečil TV daljinec ali pa leseno kuhalnico; namesto dizajnersko oblikovanih igrač bi pa raje raziskoval navadno kartonasto škatlo.

Dojenčki in malčki za zdrav razvoj potrebujejo manj stvari, kot bi nas radi prepričali oglasi — starši pa potrebujemo prostor (in mir), ne pa stanovanje nagrmadeno s pripomočki in opremo, ki je nikoli nihče ne bo uporabil. Od časov, ko so zadoščali posteljica, voziček in stajica (pa veliko ukvarjanja, crkljanja in igranja) se v resnici razvojne potrebe dojenčkov in malčkov niso prav nič spremenile.

Kako pretiravanje z opremo škodi (staršem in dojenčkom)?

• Luknja v denarnici. Denar gre za stvari, ki jih dojenček preraste v nekaj mesecih — ali pa jih nikoli ne uporabimo, ker jih preraste še preden se prebijemo čez zapletena navodila za uporabo in varnostna opozorila.

• Kaos in nered. Stanovanje se spremeni v poligon, na katerem se moramo neprestano umikati gugalnicam, vozičkom, košaram, dodatkom, igralom.

• Prazni obeti. »Zagotovljen spanec!«(ne, pa ni) »Zloži se z eno roko!« (drugo vam pa uklešči) »Recite konec joku!« (pajade) »Dojenček vam bo hvaležen!« (ne, hvaležen bi bil, če bi ga vzeli v naročje, ne pa odložili v nekaj, kar je videti kot hibrid med oblazinjeno kletko, vesoljskim plovilom in aparatom za kavo)

• Pozabljanje na preprostost. Dojenčki se najbolje počutijo v naročju, ali ko jih položimo na preprogo, ali ob našem glasu — ne zaradi na ustrezno temperaturo pogretih robčkih ali ergonomski žlički za 30 €.

• Izgorelost staršev. Rokovanje, čiščenje, pospravljanje in skladiščenje opreme postane še ena naporno in izčrpavajoče opravilo – zaradi katerega ostane toliko manj časa za pristen stik z dojenčkom ali malčkom.

Kupiti ali ne kupiti še en voziček? Ni treba. Najbolj dragocena oprema in pripomoček za dojenčka in malčka je vedno bil in bo starš. Pika.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/the-sleep-position-panic