Pozitivna psihologija in pozitivna edukacija
Pomembni predstavniki POZITIVNE PSIHOLOGIJE
V zadnjih 20 letih naglega razvoja in širjenja pozitivne psihologije so se uveljavili številni pomembni psihologi, raziskovalci, avtorji, ki so s svojim delom prispevali k boljšemu razumevanju človeka in njegovih potencialov.
Martin E.P. Seligman, en od najpomembnejših psihologov druge polovice 20. stoletja in utemeljitelj pozitivne psihologije, v svojih delih obravnava osrednje pojme pozitivne psihologije, kot so optimizem, sreča in psihično blagostanje. (Ob Aaronu Becku je tudi en od utemeljiteljev vedenjsko kognitivne terapije, v zadnjih letih prispeva k razvoju t.i. pozitivne terapije.)
Knjige v slovenščini:
Martin E. P. Seligman: Naučimo se optimizma
Martin E. P. Seligman: Optimističen otrok: preizkušen program za varovanje otrok pred depresijo in ustvarjanje odpornosti za vse življenje
Martin E.P. Seligman, en od najpomembnejših psihologov druge polovice 20. stoletja in utemeljitelj pozitivne psihologije, v svojih delih obravnava osrednje pojme pozitivne psihologije, kot so optimizem, sreča in psihično blagostanje. (Ob Aaronu Becku je tudi en od utemeljiteljev vedenjsko kognitivne terapije, v zadnjih letih prispeva k razvoju t.i. pozitivne terapije.)
Knjige v slovenščini:
Martin E. P. Seligman: Naučimo se optimizma
Martin E. P. Seligman: Optimističen otrok: preizkušen program za varovanje otrok pred depresijo in ustvarjanje odpornosti za vse življenje
PREDHODNIKI pozitivne psihologije
Že pred njenim uradnim "rojstvom" pozitivne psihologije so številni psihologi s svojim delom in raziskovanjem tlakovali pot sodobni pozitivni psihologiji.
John Dewey (več)
Bil je prepričan, da bi morali šolski programi temeljiti na interesih otrok, zagovarjal je aktivno in izkustveno učenje. Ko je bila psihologija kot veda in stroka še globoko v plenicah, je predsednik ameriškega (najstarejšega in največjega) strokovnega združenja psihologov John Dewey trdil, da mora psihologija kot samostojna veda biti zavezana razumevanju človeškega vedenja in prispevati k vrednosti človeškega življenja. Delo psihologov in psihologije moramo vrednotiti, je menil Dewey, v luči njihovega prispevka k vrednosti oziroma kakovosti življenja posameznikov in prispevka k razvoju cvetoče družbe.
Abraham Maslow (več)
Čeprav jo največkrat pripisujejo M. Seligmanu, je besedno zvezo »pozitivna psihologija« prvi uporabil Maslow v knjigi »Motivation and Personality« (1954). Bil je prepričan, da se psihologija preveč ukvarja z motnjami in zato ne zmore razumeti človeškega potenciala v celoti. V psihologiji se je uveljavil kot najpomembnejši predstavnik humanistične psihologije, avtor modela hierarhije potreb in pojma samoaktualizacije kot najvišje stopnje človeških potreb.
Viktor Frankl (več)
Utemeljitelj logoterapije Frankl se je znotraj humanistične psihologije uveljavil kot avtor številnih del, v katerih je pisal o smislu kot enem od temeljnih človeških motivov in njegovem nasprotju – eksistencialnem vakuumu. Frankl, na čigar delo je v veliki meri vplivala osebna izkušnja uničevalnega taborišča Auschwitz, je bil s svojo teorijo smisla med prvimi psihologi, ki so epidemijo depresije v sodobnem času povezovali z odotnostjo občutkov smisla.
Carl Rogers (več)
Še en od najbolj vidnih predstavnikov humanistične psihologije se je v svojih delih ukvarjal s posameznikom in z medosebnimi odnosi. En od najpomembnejših pojmov v njegovi teoriji je pojem samoaktualizacije osebnostne rasti, za katerega meni, da v vsakem človeku predstavlja notranjo moč, ki vodi k rasti, učenju, izpopolnjevanju, spreminjanju.
Albert Bandura (več)
Čeprav je v javnosti morda najbolj znan njegov poskus z lutko Bobo (modelno učenje), je s svojim raziskovanjem in teorijo samoučinkovitosti en od najpomembnejših predhodnikov pozitivne psihologije. Po Banduri je samoučinkovitost prepričanje posameznika v lastno zmožnost vplivati na pomembne dogodke v življenju in zmožnost nadzora nad doživljanjem teh dogodkov.
Povezava na besedilo: Albert Bandura:
Martin E.P. Seligman (več)
En od najpomembnejših psihologov druge polovice 20. stoletja in utemeljitelj pozitivne psihologije, ki je prav v času njegovega predsedovanja Ameriški psihološki zvezi (APA) pridobila največji zagon. V knjigah kot so »Learned Optimism« in »Authentic Happyness« obravnava osrednje pojme pozitivne psihologije, kot so optimizem, sreča in psihično blagostanje. (M. Seligman, ki je poleg Aarona Becka tudi en od utemeljiteljev vedenjsko kognitivne terapije, v zadnjih letih prispeva tudi k razvoju t.i. pozitivne terapije.)
Knjige v slovenščini:
Martin E. P. Seligman: Naučimo se optimizma
Martin E. P. Seligman: Optimističen otrok: preizkušen program za varovanje otrok pred depresijo in ustvarjanje odpornosti za vse življenje
Mihaly Csikszentmihalyi (več)
M. Csikszentmihaly, ki poleg M. Seligmana velja za drugega utemeljitelja pozitivne psihologije, se je največ ukvarjal z zanosom (angl. flow). Zanos, pravi, je pomembno čustveno stanje, podobno občutkom sreče, ki ga doživljamo, kadar smo polno osredotočeni na dejavnost, ki jo izvajamo; ko smo maksimalno angažirani v nam prijetni in priljubljeni dejavnosti, ki nas tako posrka vase, da ob tem izgubimo občutek za prostor, čas in druge okoliščine.
Knjige v angleščini:
Mihaly Csikszentmihalyi: Finding flow: the psychology of engagement with everyday life
Mihaly Csikszentmihalyi: A life worth living: contributions to positive psychology
Ed Diener (več)
Diener se je uveljavil kot en od najpomembnejših avtorjev na področju raziskovanja sreče in subjektivnega blagostanja.
Carol Dweck (več)
Ena od vodilnih razvojnih psihologinj v svetu je v psiholoških in učiteljskih krogih zaslovela s teorijo miselnosti (angl. mindset). V raziaskavah je pri otrocih in odraslih prepoznala dva pomembna vzorca – togo miselnost in razvojno (prožno) miselnost, ki pomembno determinirata uspešnost ljudi v različnih situacijah in ob različnih izzivih.
Knjiga v slovenščini:
Carol Dweck: Moč miselnosti: kako uresničiti svoje zmožnosti
Angela Duckworth (več)
V zadnjem času je tudi v slovenskih knjižnicah med najbolj izposojenimi knjiga, v kateri A. Duckworth razlaga, zakaj je predanost (angl. grit) ena od najpomembnejših lastnosti za uspešnost ljudi v različnih okoliščinah.
Knjiga v slovenščini:
Angela Duckworth: Predanost: moč strasti in vztrajnosti v življenju in pri delu
Barbara Fredrickson (več)
B. Fredrickson se raziskovalno ukvarja z vprašanjem pozitivnih oziroma prijetnih čustev.
Sonja Lyubomirsky (več)
Ukvarja se z raziskovanjem sreče. Na podlagi raziskav ugotavlja, da lahko ob dolgotrajnem spremljanju 50% posameznikovih občutkov sreče pripišemo genetskim predispozicijam, 10% življenjskim okoliščinam, 40% pa je odvisnih od samonadzora – na ta del lahko pomembno vplivamo in s tem na kakovost življenja.
Christopher Peterson
C. Peterson, en od najtesnejših sodelavcev M. Seligmana, se je posvečal raziskovanju značaja in vzgoje značaja. V knjigi "Character Strengths and Virtues: A Handbook and Classification" je predstavil model moči značaja in vrlin, pomemben za področje vzgoje in izobraževanja.
Knjiga v angleščini:
Christopher Peterson, Martin E. P. Seligman: Character strengths and virtues: a handbook and classification
Philip Zimbardo (več)
Verjetno najbolj presenetljiv udeleženec tega seznama. Čeprav je v psiholoških krogih in izven njih poznan (ali razvpit) predvsem zaradi Stanfordskega eksperimenta in raziskovanja zla pri ljudeh, v zadnjih letih pomemben del njegovega dela predstavlja raziskovanje nasprotja zla - heroizma. Z raziskovanjem heroizma pomembno prispeva k razumevanju pomena vzornikov za razvoj posameznika in njegove osebnosti.