Intervju iz arhiva, ki sem ga našel med brskanjem starejših zapisov. Ona, januar 2012. Še vedno aktualno.
Intervju je v celoti dostopen na tej povezavi. Kopiram nekaj odlomkov, ki se mi zdijo najbolj aktualni tudi v času pet let po nastanku intervjuja:
1
Prostor za utrjevanje znanja je šola. Če učenci v šoli zaradi obsežnih učnih načrtov snovi ne utrdijo, se je treba vprašati, kaj je narobe z učnimi načrti, ne pa otrok in družin zasipati z domačimi nalogami.
2
Velikokrat se sprašujem, kaj se dogaja v šolah, da se prvošolčki – ki so ustvarjalni in radovedni, polni želja – v nekaj letih spremenijo v otroke, ki se jim zdita šola in znanje brez zveze in nezanimiva. Eden od ključnih dejavnikov je morda ta, da se v procesu šolanja fokus z notranjega zanimanja preveč usmeri v zunanje vzpodbude – ocene. Ocene smo postavili na prestol, otrokom dopovedujemo, da so nekaj najpomembnejšega.
3
Razvrednotenje znanja se začenja že v osnovnih šolah, kjer se povprečne ocene gibljejo med 4 in 5. So današnji otroci tako bistri? Ne, znižali so se kriteriji. Zato mnogi gradijo svojo samopodobo, samovrednotenje na nezasluženo visokih ocenah, ki niso ustrezni kazalniki znanja in učenja – in se bodo pozneje v življenju težje spoprijeli z resnimi izzivi in občasnimi neuspehi. Na drugi strani nekateri zelo zgodaj napačno spoznajo, da so »neumni« in »brezupni«. Za oboje so te predstave o sebi slaba popotnica za življenje.
4
Če se namreč naša šola veliko – a ne najbolj uspešno – ukvarja z znanjem, se dosti premalo z drugimi stvarmi, ki so za prihodnost mladega človeka prav tako pomembne: od celostnega razvoja osebnosti, vrednot, etike do socialnih veščin, spodbujanja občutka odgovornosti, učenja strategij reševanja problemov in še česa.
5
Težavo vidim tudi v pretirano permisivnih vzorcih ... Razvajeni otroci, vajeni, da okolje nemudoma ustreže njihovim željam, so slabo pripravljeni za spoprijemanje z izzivi širšega sveta. Zato bi morda morali bolj razmisliti, ko so v devetletko kot osrednjo vrednoto zapisali otrokove pravice, ki so jih mnogi razumeli približno tako: »Lahko počnete, kar koli hočete, in nihče vas ne sme k ničemur siliti.« Seveda so pravice pomembne, a v šolskem prostoru smo jih prignali do absurda. Tako smo se osredotočili na posameznika, da smo pozabili na pravice skupnosti, da so pravice posameznika nujno omejene z odgovornostjo in pravicami preostalih članov skupnosti. Poznam primere v šolah, ko najbolj glasno opozarjajo na pravice starši tistih otrok, ki najbolj kršijo pravice vseh preostalih, onemogočajo pouk in celo ogrožajo sebe in druge. Vzpostavili smo torej okolje, ki sistematičnim kršiteljem omogoča, da se s sklicevanjem na pravice izognejo odgovornosti za svoja ravnanja.
Celoten intervju je dostopen na povezavi: intervju.