© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani

  • Kristijan Musek Lešnik

Vzgojno delovanje šole vs. pravniško urejanje vzgojnih vprašanj

Starejše, pa še vedno aktualno, razmišljanje iz leta 2009.


Bi bilo dobro ločiti vzgojno delovanje šole od pravn(išk)ega načina urejanja vzgojnih vprašanj?


Odločitev v času zadnje šolske reforme v 90. letih prejšnjega stoletja, da so osrednje vrednotno izhodišče vzgoje in izobraževanja v Sloveniji človekove pravice, je poleg pozitivnih posledic povzročila tudi nepričakovan in nepredviden vdor pravniškega urejanja vzgojnih vprašanj v šole, ki je ponekod hitro preglasilo pedagoško avtonomijo. Z več razmišljanja bi se ta vdor dalo predvideti in pričakovati, z bolj preudarnim in modrim opredeljevanjem temeljnih vrednot vzgoje in izobraževanja pa omiliti in pravočasno zaščititi pedagoško avtonomijo in integriteto pri urejanju vzgojne problematike v šolah.

Da ne bo pomote: Človekove pravice so pomembna vrednota, ki ji je treba nenehno posvečati pozornost. Obenem pa je treba z njo ravnati previdno in taktno. Tisti trenutek, ko se začne s človekovimi pravicami preveč banalno opletati, se namreč lahko zgodi marsikaj, tudi kaj neželenega.

En od takšnih stranskih učinkov ne zadostno premišljenega in uravnoteženega osredotočenja na človekove pravice v različnih šolskih dokumentih v času zadnje šolske prenove je bilo ustvarjenje predstave, da se s šolsko prenovo v šolah začenja obdobje varovanja človekovih (še posebno otrokovih) pravic. To je seveda popolna neumnost, pred prenovo pravice učencev seveda niso bile teptane podolgem in počez. Ta nepremišljenost je botrovala temu, da je namesto dobrodošlega zviševanja standardov varovanja pravic (in istočasno enako okrepljenega uveljavljanja odgovornosti) sprožila predstave, da je treba individualne pravice učencev, zaščititi tu in sedaj, za vsako ceno.


Z odločitvijo, da so ključno vrednotno izhodišče vzgoje in izobraževanja v Sloveniji individualne pravice, so avtorji Bele knjige o vzgoji in izobraževanju in šolski reformisti nehote na stežaj odprta vrata v šolski prostor pravu, pravniški logiki urejanja šolskih razmerij in pravniškemu načinu urejanja morebitnih nesporazumov. Prav je, da se v primeru kršitev različnih pravic v reševanje konfliktov vplete pravo in pravni način reševanja problemov; zato je človeštvo med drugim tudi izumilo pravo. Močno v napačno smer pa so se odvile stvari, ko je zaradi kratkovidnosti nekaterih strokovnjakov s preozkim razumevanjem resničnosti vsakdanjega šolskega življenja šolski prostor dopustil, da je pravniška logika urejanja človekovih pravic začela urejati tudi tiste stvari, ki bi morale ostati stvar strokovne pedagoške avtonomije šol in učiteljev.


V svoji najbolj izkrivljeni obliki lahko neprijetne posledice pravniškega hudournika, ki se je zalezel v sleherno poro šole, občuti vsak učitelj, ko se sooči z vprašanjem vzgojnega delovanja in vzgojnih ukrepov. Vzgojni ukrepi se v šolah izrekajo v skladu z Zakonom o upravnem postopku. Zabeležke, pošiljanje z modro kuverto … in potem čakanje na soglasje staršev, ali na prihod v spremstvu odvetnikov, inšpekcijo, čemur včasih čez nekaj tednov sledi ugotovitev, da je vzgojni opomin ničen zaradi napake v postopku. Potem jih učitelj, ki je sprožil vzgojni ukrep, sliši od ravnatelja: za ugled šole pač ni dobro, da upravni postopki padajo kot piščanci v klavnici. Nauk, ki ga potegne učitelj (skupaj z vsem kolektivom, pa še kolektivi z nekaj okoliških šol) je preprost in boleč: ko se naslednjič zgodi nekaj, kar zahteva vzgojno ukrepanje, se obrni stran, nič ne sliši, nič, ne vidi in nič ne reci; manj bo administracije, manj dela, manj možnosti za napako in vsi bodo (bomo) srečni.


Kam je šla dobra stara pamet, ki pravi, da je učinkovit vzgojni ukrep tisti, ki neposredno sledi dejanju? Daleč, daleč stran. Kam je šla dobra stara pamet, ki pravi, da so učitelji tisti, ki s svojo strokovno in človeško avtoriteto, avtonomijo in integriteto vzgajajo otroke? Daleč, daleč stran. Kam vodi šola, v kateri so vajeti vzgojnega delovanja v roke prevzelo pravniki? Daleč, daleč stran od tistega, kar imamo v mislih, ko govorimo o vzgojni in pedagoški avtonomiji.


Ponavljam, prav je, da se v primeru kršitev otrokovih pravic v reševanje vključi pravo. Močno, ampak res močno napačno in v nasprotju s temeljnim poslanstvom in namenom vzgojnega ravnanja in ukrepanja pa je, če pravo prevzame nadzor nad vzgojnim delovanjem šole. S pedagoškega in vzgojnega vidika je vzgojni ukrep ukrep za učenca (namen je spreminjati neprimerno vedenje); ko se v to razmerje vplete pravniška logika, ki razume vzgojni ukrep kot ukrep, uperjen proti učencu (namen je kaznovati za neprimerno vedenje) in se ga loti po Zakonu o upravnem postopku, gre vzgojna funkcija in prvotni namen vzgojnega ukrepa rakom žvižgat.


P.S. iz poznejših let:


O teh dilemah je nekaj let pozneje pisal tudi današnji predsednik vlade dr. Miro Cerar (Dnevnik, 9. 10. 2013) in ta pojav poimenoval »pravno dušenje (avtonomije) šolstva«. Takole je pisal: »kadar pravo pretirano posega v šolsko avtonomijo, s tem ovira ali onemogoča strokovno svobodo in avtonomijo učiteljev ter vodstev šol in tako slabi kakovost vzgojnega in izobraževalnega delovanja« ... »šolstvo lahko ustrezno deluje le, če mu pravo nameni dovolj svobode na področju pedagoškega, pa tudi drugega strokovnega ter organizacijskega delovanja. V nasprotnem primeru šolstvo ne more celovito in uspešno izvršiti svojega temeljnega poslanstva, saj otrok in mladostnikov ne more vzgojiti v dovolj mišljenjsko (intelektualno) in nasploh osebnostno svobodne in avtonomne posameznike.«


Pa še eno razmišljanje o vdoru prava v šole:


Mislim, da se ta proces ni zgodil, ker bi hotelo pravo samo od sebe posegati v šolsko avtonomijo. Prej se mi zdi, da so snovalci šolske reforme pravniškemu urejanju odnosov in vzgojnih vprašanj načrtno na stežaj odprli vrata v šole v pričakovanju, da bo učitelje in ravnatelje lažje obvladovati, če se jim najprej odvzame pomemben del pedagoške in vzgojne avtonomije.