• Kristijan Musek Lešnik

Zakaj smo že tu (v vrtcu, v šoli)?

Kadar se pogovarjam z ljudmi v vrtcih in šolah, včasih vprašam: Kdaj ste nazadnje sedli skupaj in se res pogovorili o najbolj bistvenih stvareh - zakaj ste, kaj počnete, kakšni so vaši cilji.

Običajen odgovor je: "Kje bomo pa našli čas za kaj takšnega." Ali ne vidite, da smo ves čas v pogonu, delamo, se prebijamo, včasih tudi pregorevamo in izgorevamo.

Vem, da imajo prav. Delo v prosveti je vedno bilo stresno in odgovorno. Obenem pa vem, da je velik del njihovega garanja, prebijanja, pregorevanja in izgorevanja povezan prav s tem, da vrtci, šole in njihovi ljudje - vzgojitelji, učitelji, ravnatelji - nenehno spopadajo z gašenjem različnih požarov, ki se prižigajo levo in desno in velikokrat ne dopuščajo niti trenutka oddiha.

Včasih se, ko smo polno angažirani v različnih vrtincih, izzivih, projektih in gasilnih akcijah zdi nemogoče, da si preprosto ne moremo vzeti časa zase. V resnici bi bilo zelo dobro, če bi si ga. Ker je včasih smiselno zategniti ročno zavoro, zajeti sapo, sesti in razmisliti, zakaj smo pravzaprav tu, kaj počnemo, kaj želimo početi, kaj nas je pripeljalo do sem, kjer smo. Ker nas takšno razmišljanje lahko na eni strani malo bolj uglasi z nami samimi, na drugi strani pa lahko pripelje do tega, da velik del izzivov, stresov, požarov postane veliko bolj rešljiv, naše življenje in delo pa dosti bolj smiselno in prijetno.


Tule je (prirejen in dodelan) prispevek, ki sem ga leta 2007 zapisal na prvem predhodniku tega portala:


Se splača razmisliti, zakaj smo pravzaprav tu, kaj počnemo, kaj želimo početi, kaj nas je pripeljalo do sem, kjer smo?


Ali se splača vložiti čas in energijo za razmišljanje, ki lahko prinese dolgoročne koristi, ki jih danes še ne moremo občutiti; ali ju je bolje hraniti za spopadanje z izzivi, težavami in krizami, zaradi katerih nam že gori pod podplati, ali pa se kažejo izza vogala (med drugim zato, ker nenehno ponavljamo ene in iste neučinkovite strategije in rešitve).


Trdno sem prepričan, da je prva pot boljša in dolgoročno tudi lažja. Zato je včasih težko razumeti, kako težak korak za številne kolektive, posameznike, vrtce in šole pomeni začetek razmišljanja o teh rečeh. Deloma lahko to verjetno pripišemo dejstvu, da vsako odpiranje novih vprašanj in razmišljanj predstavlja izziv ustaljenemu redu, izzove status quo. Ljudje (in organizacije, da ne bo pomote) seveda težimo k ohranjanju okoliščin, ki jih poznamo in v katerih se počutimo domače. Manj razumljiv pa je ta mehanizem takrat, ko se v njih ne počutimo dobro. Ta notranja potreba po ohranjanju navidezne varnosti in udobja, ki ju nudi poznana situacija, je lahko ena od največjih ovir, na katere trčimo tudi pri razpravljanju o tem, kaj in zakaj počnemo v vrtcu in šoli.


Zakaj se mi zdi poleg že omenjenega premagovanja ujetosti v začaran krog ponavljanja enih in istih neučinkovitih strategij reševanja problemov še kako smiselno razmišljati o teh vprašanjih? Ker je to ena od najboljših poti da se povežemo s sabo in med sabo pri uresničevanju skupnih ciljev. Ker vodi k:

uglasitvi s samim sabo, s svojimi željami, interesi, potrebami,
uglasitvi z ljudmi, s katerimi si delim pomemben del življenja.

Ko se v kolektivu začnemo spraševati o teh vprašanjih, zelo hitro postane jasno, da nas druži marsikaj skupnega - veliko več, kot če se le dnevno srečujemo na hodnikih, ali občasno vljudnostno pogovarjamo o otrocih, gobah in vremenu. Na drugi strani se hitro izluščijo tudi nekatere različne predstave in nam omogočijo, da se bolje spoznamo, se učimo en od drugega in po potrebi tudi spreminjamo nekatere svoje poglede.


Katera so pomembna vprašanja? Veliko jih lahko najdete, lahko pa začnete (morda najprej vsak za sebe, potem pa skupaj) s temi:

  • Kdo smo?

  • Kaj nam je pomembno?

  • Kaj počnemo?

  • Zakaj to počnemo?

  • Od kod smo prišli?

  • Kje smo?

  • Zakaj smo tu?

  • Kaj želimo?

  • Kako lahko dosežemo, kar želimo?

Ta vprašanja so pomembna in tehtna.

Če si jih nikdar ne zastavimo, kot posamezniki in kot skupnost v vrtcu ali šoli, bomo prejkone ostali obsojeni na ponavljanje vedno enih in istih postopkov, ki smo jih tako ali drugače privzeli in se nam zdijo “to, kar naj bi počeli”, ker je “bilo vedno tako” in ker “tudi drugi verjetno počnejo isto”.

Če se v vrtcu in šoli, kot posamezniki in kot skupnost nikdar ne vprašamo o poslanstvu, smislu, vrednotah in viziji, nehote pristajamo, da bosta osnovni gibali, ki nas bosta usmerjali pri delu in prizedevanjih:

  1. inercija, ostanek že davno minulega pospeška, zaradi katerega počnemo in ponavljamo stvari ne da bi razmišljali o smislu in namenih svojega početja,

  2. reaktivna naravnanost, zaradi katere se bomo nenehno prisiljeni odzivati na različne krize, požare, stiske, tegobe.

Prva strategija vodi v apatijo.

Druga strategija vodi v stres in izgorevanje.

Nobena ni prijetna in nobena ne vodi k dolgoročnemu zadovoljstvu pri delu in pri življenju.

Eno od najboljših zdravil proti eni in drugi, je razmišljanje. In pogovarjanje. Četudi se nam morda zdi, da nam bo vzelo kar nekaj dragocenega časa - je v resnici ponavadi nasprotno. Bolj kot smo si na jasnem okrog teh vprašanj, kot posamezniki in kot skupnost, manj časa in energije bomo trošili za ponavljajoče izbruhe in požare, ker jih bomo lažje preprečevali. Čas in energijo, ki ju bomo privarčevali na tej strani, pa bomo lahko usmerjali v stvari, ki nas bodo polnile, povezovale (s sabo ali z drugimi), osrečevale in zadovoljevale.

© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani