© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani

  • Kristijan Musek Lešnik

Pravice? Kaj pa odgovornost učencev?

Ali bi bilo smotrno v šolah bolj jasno opredeliti ravnovesje med pravicami in odgovornostjo učencev?


Da! Spoštovanje pravic (učencev in vseh drugi udeležencev šolskega življenja) je seveda nujni pogoj kakovostne vzgoje in izobraževanja. Šole (in zaposleni v njih) so dolžne spoštovati pravice svojih učencev … vendar bi morale enako resno tudi uveljavljati njihovo odgovornost. Država, ki vzpostavlja okvir varovanja pravic v šolah, bi morala šole enako jasno opolnomočiti, da tako odločno kot varujejo pravice posameznika, varujejo tudi pravice drugih, kadar jih posamezniki kršijo in ogrožajo.


Druga plat katere koli zgodbe o pravicah, je vprašanje odgovornosti. Vsaka pravica v sebi nosi tudi določene odgovornosti. Tisti trenutek, ko začnejo posamezniki ali skupine ob poudarjanju svojih pravic pozabljati na z njimi povezane odgovornosti, seveda nastopijo težave. V slovenskih šolah se zdi, da se je to ravnovesje zaradi različnih razlogov (med drugim tudi zaradi enostranskih razumevanj razmerja med pravicami posameznika in skupnosti) v zadnjih dvajsetih letih močno porušilo. Medtem, ko se od šol upravičeno pričakuje, da v vsakem trenutku in brezpogojno ščitijo pravice učencev, se učitelji in ravnatelji počutijo vse bolj omejeni in nemočni v trenutkih, ko bi želeli uveljavljati njihovo odgovornost.


Tretja plat katere koli zgodbe o pravicah, je seveda načelo, da morajo pravice veljati za vse. Tisti trenutek, ko nekdo pod krinko uveljevaljanja svojih pravic sistematično tepta pravice drugih, je treba zaščititi pravice drugih in skupine, pa čeprav to pomeni omejitev pravic posameznika. Pri tem so, bodimo iskreni, šole močno omejene; posledica teh omejitev so situacije v nekaterih šolah, ki nimajo dosti zveze z zdravo pametjo temveč sodijo bolj pod rubriko »zona somraka« in se občasno prebijejo v medije. Ne verjamem, da je v Sloveniji veliko učiteljev, ki v zadnjih letih niso doživeli občutka nemoči pri soočenju s posameznikom (učencem, staršem, tudi kakšnim sodelavcem), ki med glasnim sklicevanjem na svoje pravice sistematično krši pravice vseh drugih, obenem pa se z vsakim novim soočenjem z nemočjo šole in zavezanimi rokami učiteljev pri tem počuti močnejšega, bolj nedotakljivega in bolj predrznega.


Na vsaki tehtnici, ki meri razmerje med pravicami in odgovornostjo, nujno prihaja do konfliktnih situacij. Te niso nujno slabe (ker običajno pomagajo razjasniti nejasnosti), so pa večinoma neprijetne. Čeprav je pot do zadovoljive rešitve v konfliktnih situacijah lahko optimalna le takrat, ko se sooči moč različnih argumentov, so se tovrstni konflikti v šolah vse prevečkrat reševali z argumenti moči. Ne verjamem, da je v Sloveniji veliko učiteljev, ki v zadnjih letih niso doživeli, kako hitro se šola umakne in ukloni, ko se v takšnih situacijah na vratih pojavijo starši v spremstvu odvetnika, po možnosti iz katere od medijsko izpostavljenih odvetniških pisarn. Gotovo je prav, da starši, če čutijo, da so kršene pravice njihovih otrok, poiščejo strokovno pomoč … ni pa dobro, če šola v takšnih situacijah v strahu pred morebitnimi stroški (v primeru sodnega spora), neprijetnimi medijskimi zgodbami, ali zaradi nezaupanja v strokovno kompetentnost in integriteto svojih ljudi in v želji po čim bolj elegantni zgladitvi nesorazumov zanemari enako pomembne pravice svojih preostalih varovancev, učiteljev in drugih zaposlenih.


Kaj se je zgodilo? Kje so stvari zavile v napačno smer?


Verjetno je bila temeljna napaka v razumevanju ravnovesja med pravicami in odgovornostmi učencev storjena v trenutku, ko se je v šolskem prostoru začelo pravice pretirano razumeti kot pravice posameznika. Pravice posameznika so zagotovo pomembne, a nič bolj in nič manj, kot pravice skupine. Razumevanje, ki je poudarjalo predvsem individualne pravice, je pripeljalo do današnjega stanja, ko se zdi, da so šole podvržene najstrožjim standardom, ko morajo varovati pravice posameznikov … manj pa, ko je treba zaščititi skupine, ker imajo močno zvezane roke, ko gre za vprašanje odgovornosti; in še bolj, ko gre za potrebo po varovanju pravic skupine v odnosu do posameznika.


Dokler se v šolskem prostoru ne bo uveljavilo prepričanje, da so pravice skupine (do kakovostnega pouka, varnosti, ipd.) vsaj toliko pomembne kot pravice posamaznikov, šole ne bodo enako varni in pravični prostori za vse. Dokler se v šolskem prostoru ne bo uveljavilo prepričanje, da so pravice posameznika nujno omejene z enako pomembnimi pravicami drugih ljudi v njegovi okolici, šole ne bodo enako varni in pravični prostori za vse. Dokler se v šolskem prostoru ne bo uveljavilo prepričanje, da pravice posameznika nujno uravnotežene z njegovimi odgovornostmi, šole ne bodo enako varni in pravični prostori za vse. In dokler ne bo država zagotovila šolam okolja, v katerem se bo to prepričanje lahko dosledno uveljavljalo, šole ne bodo enako varni in pravični prostori za vse … če država predpisuje šolam standarde varovanja pravic posameznikom, jih mora enako »težko« opolnomočiti tudi za uveljavljanje njihove odgovornosti.


95 views