Za otroke je pomembno, da živijo z odraslimi, ki znajo spodbujati njihovo radovednost.Odrasli, ki otroka spodbujajo pri raziskovanju in mu kažejo, da zaupajo vanj in v njegove zmožnosti, krepijo otrokovo radovednost in postavljajo temelje poznejši ustvarjalnosti.
Človeška radovednost, ustvarjalnost in inovativnost so zaslužne za ključne dosežke človeka v njegovi zgodovini. In obenem pomemben pogoj za našo prihodnost, če se želimo učinkovito soočiti s posledicami drugih, manj prijetnih človeških potez, ki jih že čutimo na planetu in v svetu okrog sebe.
Težnja po raziskovanju in razumevanju okolja je zapisana v naše gene
Težnja po raziskovanju nam je evolucijsko dana. Ko opazujemo otroke, lahko hitro opazimo znake radovednosti že pri dojenčkih. Tudi sleherni malček bo, takoj ko bo lahko, začel raziskovati svet okrog sebe in preizkušati svoje meje.
Ni slabo, če nas zanima veliko različnih stvari. Slabo je, če nas ne zanima nobena.
Veselje do raziskovanja je močna sila, ki usmerja otroško spoznavanje sveta okrog sebe, ter zgodnje učenje in mišljenje. (Pomislite na radovedno raziskovanje otrok, potem pa pomislite, kolikšen delež odraslih se situacij in izzivov loteva s podobno odprtim, otroško radovednim umom, ne da bi jih omejevale ustaljene navade, togi postopki in vnaprejšnje predpostavke.) Odrasli lahko to prirojeno zmožnost pri otrocih spodbujamo, ali zaviramo. In zavremo jo lahko zelo hitro. Največkrat ne da bi se tega sploh zavedali: vloga odraslega je namreč poskrbeti, da otrok v svoji radovednosti ne počne stvari, ki bi lahko bile nevarne zanj ali za druge. Pri tem je pomembno, da to nalogo opravljamo z zdravo mero zavedanja, da mora otroku včasih tudi spodleteti in da se mora soočiti tudi s frustracijami in občasno odrgnjenimi koleni. Pri presojanju, katere vidike radovednosti spodbujati in kdaj zategniti ročno zavoro, moramo biti izjemno občutljivi. S pretirano zaščitniškim poseganjem lahko namreč pri otroku sprožimo vtis, da je njegova radovednost in iniciativnost nezaželena, ali celo nekaj, česar se mora sramovati.
Pomikamo se naprej, odpiramo nova vrata in preizkušamo nove stvari, ker smo radovedni in nas radovednost vodi na nove poti. Walt Disney
Za otroke je pomembno, da živijo z odraslimi, ki znajo spodbujati njihovo radovednost. Odrasli, ki otroka spodbujajo pri raziskovanju in mu kažejo, da zaupajo vanj in v njegove zmožnosti, krepijo otrokovo radovednost in postavljajo temelje poznejši ustvarjalnosti.
Otroško radovednost lahko spodbujamo z različnimi izzivi, nalogami, dejavnostmi, igrami. Radovedni otroci se bolje in hitreje učijo. Ko so radovedni, je učenje zabava in veselje, ne pa breme. Tudi zato, ker se v naših možganih v stanju radovednosti zviša raven dopamina, ta pa ne vodi le k občutkom zadovoljstva, pač pa izboljšuje zmožnost opazovanja in pomnjenja.
Radovednost je temelj ustvarjalnosti
Ko radovednost začne voditi v nastajanje novih idej in rešitev, se rodita ustvarjalnost in inovativnost. Ustvarjalnost in inovativnost sta nadgradnja radovednosti; radovednost pa nujen pogoj za njun nastanek.
Nimam posebnih talentov. Sem samo strastno radoveden. Albert Einstein
Za ustvarjalnost in inovativnost velja podobno kot za radovednost: odrasli v pretežni meri vzpostavljamo okolje, v katerih se lahko razvijata, ali pa zamreta. Vemo, da lahko s sistematičnim spodbujanjem radovednosti, divergentnega mišljenja in ustvarjalnosti v šolskem okolju ustvarjamo izjemne pogoje za poznejšo inovativnost v različnih življenjskih okoliščinah in pri različnih izzivih. Obenem pa vemo tudi, da togi šolski sistemi z ukalupljanjem učencev v enotne miselne modele, k enemu samemu odgovoru usmerjene načine razmišljanja in standardizirane postopke reševanja stvari zavirajo ustvarjalnost in inovativnost učencev.
Dobra in manj dobra novica
Iz porodnišnic nenehno prihajajo generacije otrok, opremljenih z naravno radovednostjo. Manj dobra novica je, da tehnologija, ki jo imajo vse mlajši otroci nenehno na dosegu prstov, ne spodbuja radovednosti, oziroma jo celo zavira. Zaradi nje je med nami vedno več mladih in odraslih, ki:
se zanesejo na prvi odgovor, ki ga v delčku sekunde ponudi iskalnik, ne da bi se spraševali o njegovi ustreznosti (kolikokrat odprete 5. stran zadetkov na Googlu), namesto da bi šli po odgovor v knjigarno ali knjižnico in v množici informacij iskali najbolj ustreznega,
se zadovoljijo s kratkimi, splošnimi, površinskimi informacijami, namesto, da bi brskali globlje,
v resnici vedo zelo malo, ali imajo zelo površno znanje o različnih stvareh, pa so vendarle prepričani v svoj prav,
jim to, da na spletu najdejo prepričance in vernike še tako bizarne ideje in teorije, utrjuje vtis, da so te ideje verodostojne in veljavne - zato brez kritičnega razmišljanja širijo različne teorije zarot in nepreverjene ideje,
so pretežno pasivni (po spletu jih ne vodi radovednost in aktivnost, pač pa sledijo povezavam, ki jim jih ponujajo različni algoritmi).
Odlična novica
Težnja po raziskovanju, naravna radovednost, ustvarjalnost so tukaj, med nami. Ni jih treba iskati z lupo, dovolj se je odpraviti v katerikoli vrtec, ali med mlajše šolarje. Ni se nam treba truditi, da bi jih spodbujali, ker so že tu - vse, kar moramo narediti je, da jim ne pustimo ugasniti in izzveneti.
Kaj lahko naredim za otroke
Otrokom zastavljam izzive, ki odpirajo različna vprašanja in različne rešitve, namesto nalog z enim samim možnim odgovorom.
Otrokom postavljam vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje izven škatle.
Otrokom postavljam vprašanja, na katera se ne da odgovoriti z DA ali NE.
Sprejemam in spoštujem otroško radovednost, odzivam se nanjo in jo nagrajujem (ne ignoriram, ali celo kaznujem).
Otroke spodbujam, naj ne verjamejo brezpogojno vsaki informaciji, ki jo preberejo na spletu. Naj jo preverijo. Naj razmislijo, kdo in zakaj jo je zapisal.
Spodbujam kritično razmišljanje pri otrocih.
Prisluhnem otrokom in njihovim idejam.
Spodbujam otroško domišljijo.
Pustim otrokom, da se prosto igrajo.
Sem vzor radovedne vzgojiteljice / radovednega učitelja.
Kaj lahko naredim za sebe
Iščem celovite informacije namesto preprostih instantnih odgovorov.
Berem, berem, berem.
Iščem zahtevne vire informacij.
Sledim stvarem, ki izzovejo mojo radovednost.
Sledim svojim interesom, željam, vzamem si čas za svoje konjičke.
Vzamem si čas za igro in za sanjarjenje.
Sprehodim se po svojem kraju in razmišljam, kako bi ga videl nekdo, ki se prvič znajde tu.
Priznam si in se pomirim s tem, da ne vem in ne znam vsega in da lahko vsak dan izvem in se naučim česa novega.
Izstopim iz rutine in začnem početi nekaj novega.
Ne obsojam ljudi, ker vidijo stvari drugače kot jaz. Raje razmislim, zakaj je njihov pogled drugačen od mojega.
Kaj so povedali slovenski starši:
Verjetno ne paše vsem biti kreativen, ustvarjalen - enim bolj, enim manj. Meni osebno je pomembna oziroma uživam v dejavnostih, ki mi omogočajo svobodno izražanje in ustvarjanje novih idej. Tudi če gre samo za zavijanje božičnih daril.
Kdo naj ustvarjalnost spodbuja in krepi pri otrocih, mladih? Celoten sistem - najprej od malega starši, ki otroku pustijo biti ustvarjalen, nato mora to spodbujati in dopuščati tudi šola, kar mislim, da tudi počne - če ne drugje pri likovnem pouku. Zakaj tako menim... ker gre za lastnost, ki posamezniku lahko marsikaj dobrega doprinese in bi se jo moralo spodbujati. Vendar pri tem paziti, da otroke ne silimo v ustvarjalne delavnice v kolikor jih to niti malo ne veseli.
Ustvarjalnost je pomembna. Oseba, ki jo premore, bo lažje podajala inovativne in zanimive predloge v vsakdanjih zadevah, projektih. S takšnim načinom bo v poslu bolj uspešna, ker bo odstopala od robotskega obnašanja, tudi zasebno življenje bo bolj pestro in raznoliko.
Ustvarjalnost in domišljija sta tisti komponenti, na katere bi se človek moral vedno naslanjati, ne glede na njegovo starost.
V prvi vrsti, bi za otrokovo ustvarjalnost mogli poskrbet starši. Seveda so kasneje v razvoju pomembni tudi vzgojitelji v vrtcih ter učitelji v šolah in ostale "avtoritete", ki jih bodo otroci tekom življenja, predvsem izobraževanja srečali. Tempo življenja nas je pripeljal do točke, v kateri se brez tehnologije ne znajdemo. Otroci kopirajo vedenje staršev in starejših, zato bi najmlajšim mogli biti vsi mi boljši vzor. Starši, vsi odrasli, učitelji v šolah, bi si mogli dobesedno vzeti čas in z otroci in mladino več "ukvarjati". Tukaj mislim predvsem na to, da bi si primarna družina mogla prosti čas organizirati tako, da otrokom ne bi bilo nikoli dolgčas, le s tem, ne bi nikoli hrepeneli po raznih pametnih telefonih in ne bi prebili ure in ure pred televizijo ali računalnikom. Že preprost sprehod po mestu ali v naravi nam ponuja veliko stvari, s katerimi lahko vzpodbudimo otrokovo domišljijo in ustvarjalnost. Ključnega pomena pa je to, da si vzamemo za nase otroke čas. Kajti mnenja sem, da če otroke posedimo pred računalnikom ali televizijo iz njih ustvarimo "intelektualne bolnike", ki ne bodo nikoli mislili s svojo glavo.
Kaj so povedali slovenski učitelji:
Ustvarjalnost se mi zdi pomembna, ja. Sploh v prvi triadi, kjer z neko ustvarjalnostjo bolj pritegneš otroke, jim približaš šolsko delo. Če si ustvarjalen, sigurno ne moreš biti suhoparen. In pomembno je, da se izognemo dolgočasnosti v šolskem sistemu.
Otroci se s pomočjo ustvarjalnosti lažje učijo, najdejo različne načine reševanja problemov…V večini vidim, da so otroci, ki so visoko radovedni tudi zelo ustvarjalni. Če otroke kaj zanima ali ne znajo rešiti kakšne naloge, se bojo »problema« lotili na nove in ustvarjalne načine, zaradi tega ker ne pozna rešitve ali odgovora bo tega iskal na svojevrsten način – in tu se pokaže ustvarjalnost. Na žalost, pa mislim da se ta najbolj pokaže seveda v nižjih razredih in se s stopnjevanjem težavnosti predmetnika in zahtevnosti znanja ta »zmanjša« ponikne bi jaz temu rekla. Otroci hitro najdejo odgovore in rešitve v učbenikih, na internetu…manj razmišljajo sami, saj želijo hitro priti do odgovorov.
Mislim, da je veliko bremena tukaj na nas, učiteljih. Včasih so otroci ustvarjali kaj doma s starši, starimi starši…danes ni veliko tega, sigurno manj kot v časih ko sem jaz bila otrok. Zato je pomembno da šolski sistem dopusti ustvarjalnost, da bi spodbujali ustvarjalne otroke, jim dopustili da se izražajo na njim zanimiv, svojevrsten način ... pa naj bo to preko pisanja, risanja, slikanja, poezije, muzike,…
Bodite zdravi,
dr. Kristijan Musek Lešnik
