© 2017 Kristijan Musek Lešnik

Pravno obvestilo

Ustvarjeno s pomočjo Wix.com

Kontakt

E-pošta:

abced@abced.si

Naslov

Požarnice 26d

1351 Brezovica pri Ljubljani

  • Kristijan Musek Lešnik

VZTRAJNOST - Kaj lahko predam mojim otrokom in učencem?

O predanosti in vztrajnosti danes vemo mariskaj: po zaslugi dr. Angele Duckworth in njenih novejših raziskav tudi to, da bolje napovedujeta uspehe v šoli in karieri kot posameznikova bistrost, inteligentnost. Nihče, pa naj bo še tako nadarjen in obdarjen z visokimi sposobnostmi, ne more vedno in povsod dosegati zgolj uspeha brez napora.

Vztrajnost je nujna za premagovanje ovir, pobiranje po neuspehih, raziskovanje neznanega, razvijanje novih zamisli, obvladovanje izzivov. Z vztrajnostjo se lažje lotevamo zahtevnih podvigov, soočamo z izzivi, učimo iz napak in napredujemo proti pomembnim in zahtevnim življenjskim ciljem.


Ker se vztrajnost iz njo povezane navade razvijajo od zgodnjega otroštva naprej, sta vrtec in šola prostor, v katerem jih lahko pomembno spodbujamo in krepimo. Otroci so energetsko varčni organizmi: energijo vlagajo tja, kamor jim paše in kamor jih vleče. Naloga odraslih pri tem je, da jih v zgodnjih letih pomaknemo iz cone udobja in usmerjamo na poti k pomembnim razvojnim ciljem do takrat, ko bodo sami razvili strategije za samospodbujanje, zastavljanje svojih lastnih ciljev in za njihovo uresničevanje. A to zmožnost samoregulacije šele morajo razviti. In tu je vloga odraslih nenadomestljiva.

Samodisciplina je velikokrat povezana s kratkotrajno bolečino, ki vodi k dolgotrajnim uspehom. Težava mnogih je je, da nas potreba in želja po kratkotrajnih užitkih (takojšnja zadovoljitev) pahne v dolgotrajno bolečino. Charles F. Glassman

Pred časom sem na eni od slovenskih osnovnih šol na tabli opazil listek, ki me je spomnil na eno mojih hujših šolskih mor, veso na drogu. (Ko se pogovarjam z učitelji o tem primeru, ugotavljamo, da je vesa na drogu ena od tistih izkušenj, ki združuje Slovence vseh generacij. Če skupino učiteljev vprašam, kdo se je spomni iz svojih šolskih let, vsi dvignejo roko. Ko vprašam, komu vzbudi prijetne spomine, število rok skokovito pade.) Na šolski tabli je visel list, na katerem so učitelji zabeležili rezultate otrok, izmerjene v sekundah. Spomini so mi zaplavali nazaj.


Spomnil sem se vonja po prepotenem usnju v mali telovadnici in spodbujanja sošolcev. Občutka, da se visenje vleče v nedogled. Stiskanja zob in ponavljanja: samo da zdržim minuto, samo da zdržim minuto. (V mojem razredu je minuta bila magična ločnica med heroji in revami.) Zdržal sem minuto in še nekaj sekund. Tako kot večina sošolcev.


Na listu so bili rezultati nekaj več kot 70 otrok. Med njimi sta dva v vesi zdržala več kot minuto. Večina jih je na drogu visela manj kot 15 sekund. Ko sem vprašal učitelje telovadbe, so menili, da gre nekaj na račun slabših telesnih sposobnosti otrok. Pretežno pa za to, da se zdi otrokom nesmiselno vztrajati pri nečem, kar jim ne paše.

Ko se pogovarjamo o vztrajnosti in predanosti, se velikokrat spomnimo ljudi, ki so premagali izjemne preizkušnje in dosegli neverjetne uspehe. Takšne zgodbe lahko navdihujejo. A jih velikokrat težko povežemo z vsakdanjimi življenjskimi izzivi. Zato je pri otrocih in mladih pomembno, da vztrajnost urijo ob izzivih, ki so jim blizu in zanimivi.

Današnje generacije otrok so vse bolj vajene takojšnje zadovoljitve potreb. Kar želijo, mnogokrat dobijo tukaj in zdaj. Od staršev, ali starih staršev: nekaj jim pade v naročje samo od sebe, kaj pa tudi izsilijo. Ali pa v virtualnem svetu, v katerem je večina izkušenj na družbenih omrežjih ali pri igricah načrtovana tako, da otrokom ponujajo takojšnjo zadovoljitev. Težnja po neposredni zadovoljitvi, ki jo krepijo občutki, ki jih izzove sproščanje dopamina v možgane, lahko hitro postane vodilo, ki odvrača stran od izzivov, ki zahtevajo napor in vztrajnost pri doseganju oddaljenih ciljev, ne pa takojšnjih nagrad. Vendar psihološke raziskave kažejo, da otroci, ki so zmožni odložiti neposredno zadovoljstvo, zrastejo v bolj uspešne odrasle. Zato je ena od najpomembnejših razvojnih nalog, ki jim jo lahko pomagamo opraviti, da jim pomagamo razviti zmožnost vztrajati pri pomembnih izzivih in z vztrajnostjo dosegati pomembne cilje. Sprva tiste, za katere odrasli ocenjujemo, da so pomembni za otrokov razvoj, pozneje pa tiste, ki si jih bodo začeli zastavljati sami.


Kako lahko spodbujam otroke k vztrajnosti:

  • Otroke spodbujam k preizkušanju novih stvari, ki zahtevajo vztrajnost (na primer učenju nove veščine), a vodijo do rezultatov, ki jih bo otrok lahko dojel kot osebni uspeh in vir zadovoljstva (uspešno obvladanje rolanja, šivanja, vrtanja …).

  • Za otroke načrtujem njihovemu razvoju primerne izzive, ki jih pomaknejo iz cone udobja proti zahtevnejšim, a bolj zadovoljujočim izkušnjam.

  • Z otroki delim lastne izkušnje, ali izkušnje drugih (zgodbe o uresničevanju ciljev in vztrajnosti uspešnih oseb, v katerih vidijo vzornike).

  • Otrokom odkrito povem, da zahtevne naloge zahtevajo trud, napor in premagovanje ovir ter neuspehov. Ne obljubljam jim lahkih poti, če pričakujem zahtevne preizkušnje.

  • Otroke podprem pri neuspehih in se z njimi pogovarjam o možnih drugih pristopih k rečem, pri katerim jim prvič ni uspelo.

  • Ko otroci dosežejo manjše cilje na poti k večjim, jih pohvalim in spodbujam k nadaljevanju.


Kaj so o vztrajnosti povedali slovenski starši:

  • Kako že pravijo…..brez muje se še čevelj ne obuje. Vztrajnost je ena pomembnejših lastnosti karakterja, vendar ne najpomembnejša. Lahko bi rekla, da je pomembna v pravi količini in na pravi način. Tukaj se želim dotakniti predvsem tega, da če smo preveč vztrajni, lahko gremo z glavo skozi zid. Ampak seveda, prava mera vztrajnosti je nujno potrebna, da se lahko v življenju premikamo naprej…….in konec koncev tudi napredujemo.

  • Zame je vztrajnost zelo pomembna lastnost, seveda pri doseganju ciljev. Veliko mladostnikov se sooča s težavami in ovirami pri doseganju ciljev ….tudi sam sem imel v času mladosti težave s tem………..in spodleteli poiskus mladim omaja samozavest, vzame voljo, pahne v nekako apatično stanje . Po drugi strani, pa vztrajanje pri doseganju ciljev jača samozavest, krepi človeka in ga pripravi na življenje.

Kaj so o vztrajnosti povedali slovenski učitelji:

  • Vztrajnost krepi vsak po malo. Otrok sam, seveda kadar ga nekaj zares zanima. Starši in učitelji, ko pripravijo ravno prav zahtevne naloge, pri katerih učenec še zazna, da jih bo lahko rešil in obvladal in ki so hkrati zanimive. Poleg tega tudi z jasno postavljenimi rutiniranimi opravili, nalogami….če podam primere…..na primer vsak dan 10 minut branja, vsak dan 5 minut vaditi inštrument, vsak teden sprehod do kontejnerjev in neseš smeti,…. Vztrajnost krepimo zato, da bo otrok in mladostnik lažje obvladoval svet okoli sebe in sebe v njem.

  • Vztrajnost spodbujajo najprej starši, deloma lahko pripomorejo tudi učitelji. Starši morajo vztrajnost spodbujati za pozitivno samopodobo svojega otroka, najlažje z zgledom, svojo lastno pozitivno samopodobo, pogovorom z otrokom na dnevni ravni, seveda z reševanjem problemov, s katerimi se otrok sooči in ne s prelaganjem krivde na ostale oziroma okolico.

  • Velikokrat pri šolskih projektih srečamo učence z visoko zastavljenimi cilji. In ko ugotovijo, da nalogi niso kos, večina ne zmore vložiti potrebne energije za premagovanje ovir do cilja. Takrat projekt opustijo, sami sebe potem označijo za premalo sposobne ali pa celotno dejavnost označijo za ''brezvezno''. Opažam, da družba preveč brezbrižno gleda na množico takih epilogov. Otroke moramo v takih primerih naučiti problem razstaviti na manjše dele in ga postopno rešiti. Menim, da je s trudom in vztrajnostjo dosežen zastavljeni cilj največja nagrada za otroke.

  • Zakaj se mi zdi predanost pomembna lastnost? Zato, da lahko karkoli sploh dosežemo v življenju. Recimo sploh v razredu in z otroci, se mi zdi da je to res pomembno. Da si predan, da si dejansko tam za njih in za izzive, ki pridejo na pot. Da daješ velik del sebe v delo, ne pa samo tisto površno kar je potrebno narediti.

Bodite zdravi,


dr. Kristijan Musek Lešnik



717 views