Ocene niso merilo otrokove vrednosti ... čeprav se včasih vedemo tako

Učenje je proces, ne enkratna predstava. Ocene so povratne informacije, ne pa cenitev otrokove vrednosti. So pomembne, a niso edina pomembna stvar v otroštvu in mladosti.

Če ocene postanejo valuta za merjenje njihove vrednosti, se otroci ne naučijo ceniti učenje – naučijo se zbirati točke in izogibati izzivom.

V svetu, ki je obseden z merjenjem in ocenjevanjem, se žal nekaterim otrokom pripeti, da začnejo svojo lastno vrednot dojemati skozi prizmo ocen – po navadi takrat, ko se starši vedejoo, kot da so ocene najpomembnejša stvar v otroštvu. In če otroci to začutijo, postanejo ocene zelo hitro temelj občutka "moram se potruditi pokazati, da sem dovolj dober", ali pa "zanič sem".

Zakaj smo starši tako obsedeni z ocenami, zakaj jih včasih doživljamo kot napoved otrokove prihodnosti? Zakaj to obsedenost močno občutijo mlajši najstniki? Deloma zato, ker je to obdobje, ko ocene dobijo drugačne težo in lahko odločajo o tem, ali se bo otrok lahko vpisal na želeno šolo ali ne. Drug razlog verjetno tiči v dejstvu, da so včasih bile ocene nekaj, s čemer so nas otroci seznanili, ko so jih dobili, potem smo jih pa videli v redovalnici na govorilnih urah – danes imamo pa preko e-redovalnic vsak trenutek in povsod dostop do njih. Še preden otrok pride domov, da bi lahko povedal kaj se mu je ta dan zgodilo v šoli, že dobimo sporočilo, da je v e-redovalnici nova ocena.

Zakaj starši včasih pretiravamo z ocenami?

Prav gotovo ne zato, ker bi bili slabi starši. Ravno obratno: pretiravamo, ker nam je mar:

• Skrb za otrokovo prihodnost. Živimo v svetu, kjer šolski rezultati štejejo in odpirajo (ali pa zapirajo) vrata. V tem svetu, ki ocene razume kot stopnice do izobrazbe, štipendije, dela, kariere … varnosti, lahko vsaka številka hitro dobi preveliko težo in se zdi kot usodna.

• Kultura primerjanja. Objave na družbenih omrežjih prikazujejo počitniške nasmehe, idilične družinske večerje … in visoke ocene, priborjena priznanja, popolna spričevala. Ocene so postale merilo za vrednotenje otrok (je boljši ali slabši od drugih) in staršev. Visoke ocene nenadoma niso več pomembne le za otroka in njegovo prihodnost, pač pa so statusni znak, s katerim svojo in otrokovo vrednost primerjamo z drugimi.

• Osebni spomini. Verjetno imamo vsi spomine na trenutke, ko so nas hvalili, ali pa kritizirali … zaradi ocen. Takšni vzorci se zapišejo globoko v nas in ne da bi se zavedali začnemo prenašati na otroke pritiske, ki smo jim prenašali v mlajših letih.

• Navidezni nadzor. Ocene so jasne, merljive, primerljive. Radovednosti, ustvarjalnosti, empatije, odgovornosti, srčnosti, hvaležnosti ali poguma ne moremo preverjati v e-redovalnici — oceno pa lahko. Številke nam dajejo občutek, da vemo, kje se nahaja naš otrok in da še vedno držimo krmilo v svojih rokah.

• Šolski sistem poudarja pomembnost ocen in primerjav. Nagrade, tekmovalnost, razvrščanja, standardizirana preverjanja… Starši zgolj vstopimo v igro, v katero so otroci že pahnjeni.

Kako pretirano poudarjanje ocen škodi otrokom in najstnikom (in staršem)

Visoka pričakovanja se zdijo nekaj dobrega. Konec koncev, zakaj bi od otrok pričakovali manj kot vemo, da lahko dosežejo. A če gremo s poudarjanjem ocen predaleč, se učinek obrne.

• Ugaša radovednost. Če je prvo vprašanje, ki ga ob vsaki snovi zastavijo najstniki vedno “A bo to na testu?”, ne raziskujejo in se ne učijo več ker bi jih zanimalo, pač pa za ocene.

• Okrepi se strah pred napakami. Namesto tveganja in poskušanja novih načinov se otrok oklene poznanega in izbira najmanj tvegane odločitve.

• Ocene postanejo merilo otrokove vrednosti. Slaba ocena ne pomeni več »slabše sem pisala«, pač pa »zanič sem«.

• Odnosi trpijo. Če se vsaka vožnja po nekaj kilometrih prelevi v zaslišanje o ocenah, se otrok začne umikati iz pogovorov.

• Goljufanje postaja mamljivo. Kadar so številke in ocene pomembnejše od učenja in merilo vrednosti otroka, postanejo bližnjice do visokih ocen bolj vabljive, skušnjava goljufanja pa bolj mamljiva.

• Napetost, stres, perfekcionizem, izgorevanje. Neprestan pritisk na ocene lahko vodi v stres, tesnobo in izčrpanost; še preden se začne srednja šola in šolanje postane še bolj zahtevno.

• Odnos postaja pogojen. Če se ocene povežejo s starševskim odobravanjem (slabe pa z neodobravanjem), lahko otrok razvije občutek, da sta naklonjenost in ljubezen pogojena in si ju je treba prislužiti. Za mlajše najstnike, ki se že tako krivijo pod bremeni odraščanja in sprememb, ki se jim dogajajo, je to lahko težko breme, ki vpliva na njihovo prihodnje razumevanje odnosov.

Kako privzeti zdrav odnos do ocen (brez skrajnosti v eno ali drugo smer)

Ne gre za to, da bi bilo treba ocene ignorirati. Seveda so pomembne. A so samo en del celotne podobe in otrokovega življenja. Cilj je zdrava sredina: ne obsedenost z ocenami, a tudi ne brezbrižnost. Kaj lahko naredim za to:

• Zamenjam perspektivo. Namesto “Zakaj si dobila samo 82% točk?” lahko poskusim z “Kaj ti je bilo najtežje?” ali »Kaj bi naslednjič naredila drugače?«

Obsojajoče sodbe sprožijo obrambo: »Pri tej učiteljici se ne da dobiti več«, »Vprašanja so bila nerazumljiva«, »Če bi mi plačala inštruktorja tako kot Matejini starši, bi tudi meni šlo bolje«, »A si mogoče ti imela v šoli same petice? Saj mi je babi povedala, da si imela trojke.«

Preprosto vprašanje sproži premislek in občutek »Zanimajo se zame. Zanima jih, kako mi gre in kako se počutim, ne samo ocene.« Če se otrok ne počuti napaden, ne čuti potrebe po tem, da bi se branil in se lažje pogovarja o vsebini.

• Opazim proces, ne samo rezultat. Seveda vsaka ocena nekaj pove. Ampak veliko več pove vloženi trud. Ali pa primerjava ocene s prejšnjimi. Tisto, kar na dolgi rok krepi otrokovo samozavest, vztrajnost, odpornost, odgovornost, je občutek, da starši vidijo in cenimo vloženo delo in napredek – ne zgolj eno številko.

• Normaliziram napake. Otroku dam vedeti, da napaka ni nekaj usodnega, predvsem pa ni nasprotje učenja — napake so del učenja. Če opišem svoje lastne napake in povem, kako so me oblikovale in kaj koristnega sem se naučil iz njih, lažje razumejo, kot če jim ponavljam abstraktno misel, da so napake najboljše učiteljice življenja. Otroci  včasih rabijo konkretne »dokaza«, da razumejo, kako napake ne pomenijo konca ali poloma.

• Omejim brskanje po e-redovalnici. Odločim se, kdaj jo bom (in kako pogosto) odprl. Enkrat na teden za večini otrok in družin povsem dovolj. Vsakodnevno preverjanje deluje kot nadzor brez zaupanja (bodimo iskreni, ker je v resnici točno to) in najstniki so daleč preveč bistri, da tega ne bi občutili natančno tako, kot nezaupnico njim.

• Ločim "vrednost" otroka od ocen in rezultatov. Povem (in pokažem): »Rad te imam, ne glede na oceno na tem papirju.« Otrok mora razumeti, da za njegove starše štirica ni izdaja, ali konec cveta, da je preprosto informacija ki pove, koliko znanja je prikazal tega dne na tem testu.

• Razširim razumevanje uspeha. Ocene so pomembna stvar. Ampak enako pomembne reči so prijaznost, sodelovanje, pogum, zaupanje, srčnost, optimizem, odpornost. Prav je, da opazim in pohvalim tudi to.

• Pritisk prihranim za res pomembne reči. Nekatere stvari so nujne. Zanje lahko prihranim pritisk. Varnost, spoštovanje, iskrenost — so zagotovo reči, o katerih se ne pogajam in jih ne zrelativiziram. Ampak vsaka ocena pač ne ne zahteva kriznega sestanka družine. Če je vse, kar se dogaja na domu, drama, bo v nekem trenutku otrok preprosto nehal poslušati.

• Investiram v radovednost. Muzeji, knjižnice, sprehodi, dokumentarci … pogovori o tem, zakaj je nebo modro in voda mokra … vse to so priložnosti za spodbujanje radovednosti. Ko otroci vidijo, da je učenje veliko več kot šola in delovni zvezek, ga lahko drugače cenijo.

Napake, ki se jim velja izogniti:

• vsako oceno doživeti in komentirati dramatično, kot “sodbo” o otrokovi prihodnosti,

• primerjati otroka s sorojenci, sorodniki, sosedi, ali komer koli drugim,

• nagraditi le odlične ocene in ob tem spregledati otrokov napredek pri težjih predmetih,

• osveževati e-redovalnico, kot da je portal za športne rezultate in športne stave,

• dovoliti, da ocene prevzamejo vodilno vlogo v družinskih pogovorih in a se ti vrtijo la še krog njih.

Za konec

Ocene so informacija o otroku, ne njegova identiteta. Napake so podatki, ne katastrofe. Če jih razumejo, lahko otrokom in najstnikom pomagajo sprejemati bolj zdrave in smiselne odločitve. Če jih ne znamo postaviti v kontekst, lahko sprožijo napetost, stres, paniko.

Je že lepo odpreti spričevalo in v njem videti odlične ocene. Ampak starševstvo prinaša še nekaj dosti boljšega, priložnost, da vzgojimo zrelega in samozavestnega otroka, ki sam sebe ne bo vrednotil le na podlagi ocen, pokalov in zmag, pač pa vrednot, ki jih je ponotranjil od nas.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu www.aparentty.com.

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Aparenttly: https://www.aparenttly.com/long-articles/grade-obsessed-parent