Prosocialno vedenje in pomoč drugim: Učenje življenjskih veščin za 21. stoletje

Ljudje smo po naravi družabna bitja. Potreba po skrbi za druge in po prispevanju k skupnosti je globoko vtkana v nas. Tudi za to, ker smo bili ljudje v zgodovini vedno odvisni od skupnosti – tistim, ki so v skupnost vlagali več, je skupnost tudi vračala več.

Altruizem – pomoč drugim, ne da bi zanjo pričakovali kakršni koli nagrado ali priznanje, je en od temeljev sobivanja. Ko v vrtcih, šolah in v skupinah podpiramo to naravno težnjo, otrokom in mladim pomagamo graditi ne le trdne odnose tu in zdaj, pač pa tudi podlago za prihodnje odnose, na katerih bo v veliki meri temeljila njihovo zadovoljstvo in sreča.

Otroci že zelo zgodaj izrazijo težnjo po povezovanju. Nasmeh, ponujena roka, tolažilna gesta so med prvimi vedenji, ki se jih naučijo, ko se učijo sobivanja z drugimi. Ta drobna dejanja sčasoma postajajo temelj prosocialnega vedenja, ki vključuje skrb za druge, deljenje z drugimi, pomoč in sodelovanje. S tem se empatija, ena najbolj temeljnih človeških lastnosti, prevaja v dejanja, ki  krepijo prijaznost, pravičnost in pripadnost.

Zakaj je prosocialno vedenje pomembno

Pomoč in podpora ljudem, ki so je deležni, polepša dan in svet naredi bolj prijazen. A ne osreči le njih, pač pa tudi tistega, ki pomaga. Raziskave v pozitivni psihologiji kažejo, da drobna vsakdanja dejanja prijaznosti in velikodušnosti krepijo dobro počutje, utrjujejo odnose in zmanjšujejo stres.

Ko mlade učimo biti empatični in sočutni, jim ponujamo priložnost, da ob svojih raltruističnih ravnanjih doživljajo občutke veselja, ponosa in smisla. Te izkušnje oblikujejo, ali bodo odrasli v ljudi, ki jim je mar, ki znajo sodelovati in prispevati v svojih skupnostih.

Vloga vzgoje in izobraževanja

Prosocialne navade, ki jih otroci in mladi oblikujejo v otroštvu (deljenje, pomoč, zavzemanje za šibkejše in druge) jih bodo spremljale vse življenje in bodo vplivale na njihovo počutje, zdravje, odnose, odpornost, povezanost, zadovoljstvo, srečo in še kaj. Vrtci, šole in pedagogi imajo pri tem učenju prosocialnega vedenja vsaj tako pomembno vlogo kot starši in družine.

Podpiranje prosocialnega vedenja v vzgoji in izobraževanju vključuje:

• spodbujanje empatije in sodelovanja v vsakdanjih odnosih,

• ponujanje priložnosti in spodbujanje pomoči drugim skozi načrtne projekte ali spontana dejanja pomoči,

• pogovore in refleksijo o etičnih odločitvah in o pomenu pravičnosti,

• vsakdanje zglede prijaznosti in spoštovanja, brez katerih ne more biti učenja teh življenjskih veščin.

Ko prijaznost postane del vrtčevske in šolske kulture, se igralnice in učilnice spremenijo v čvrste skupnosti, ki jih povezujejo občutki pripadnosti, sodelovanja in vzajemnosti.

Pod črto

Ko prijaznost vtkemo v vrtčevsko in šolsko kulturo, otroci in mladi dobijo priložnost odraščati in razvijati se v okolju, kjer prevladuje empatija, občutek soodgovornosti in skrb za dobro počutje vseh. Vzgojiteljem in učiteljem to prinese več harmonije in sodelovanja v skupinah in učilnicah, posledično pa tudi bolj prijazne pogoje dela ter več zadovoljstva in veselja pri poučevanju. Navsezadnje vzgoja in izobraževanje ni le prenašanje znanja, je tudi pomoč mladim, da razvijejo ključne življenjske veščine, s pomočjo katerih bodo postali sočutni, odgovorni ljudje, ki bodo na svojih prihodnjih življenjskih poteh širili prijaznost in na svetu pustili pozitiven pečat.

Vsak nasmeh in vsaka ponujena roka učita sobivanja.

dr. Kristijan Musek Lešnik, 2026

Ta zapis je priredba zapisa, ki je bil v angleščini prvič objavljen leta 2026 na spletnem portalu Growhumans: www.growhumans.com

Povezava na originalni članek (in druge članke v angleškem jeziku) na spletnem portalu Growhumans: https://www.growhumans.com/post/prosocial-behavior-in-education

Povezava na priročnike z delovnimi listi, vajami, delavnicami za spodbujanje prosocialnih veščin, altruizma in kulture sobivanja: https://www.abced.si/spodbujanje-prosocialnega-vedenja